A veš tisto

A veš tisto, ko postaneš mama in kar naenkrat te zadane v glavo, BUM! Padeš na tla in vsa omotična se sprašuješ, če so se mogoče zmotili in so vsi ti dobronamerni nasveti namenjeni kateri drugi. O ne draga, kar zate so. Padli so na pravi naslov.

To, kar kokodakajo starejše ženice, me sploh ne gane. Časi se spreminjajo, ne gre jim zameriti, da ne razumejo nas novodobnih mam, ko s telefon v roki na kavi porivamo z levo nogo dete v vozičku, da zaspi. Včasih tega niso počele, ker niso bile ne na kavi, ne na FB. Ampak vsi ti nasveti se še nekakojo prebavijo, sočnejši so tisti, ki napovedujejo otrokovo prihodnost. Ja, tem ni para.

Do otrokovega tretjega leta ti je že kristalno jasno, kaj bo počel in kakšen bo, ko odraste. Ko bo velik. Kot jaz in ti. Začne se kmalu po porodu. Če preveč joka, je sitne narave. Kot oči. Če samo spi, je lene sorte. Kot mami. Aha, že ne vemo kako pa kaj.

Če so oči modre, je podoben njegovi teti. Če so zelene, mojemu stricu. Če ima temne lase, je kot stričev stric. Čez tri mesece, ko posvetli, je kot tetina teta.

Potem dete raste, vse je normalno (vsaj nam mamam se zdi tako), šloganje se pa še kar nadaljuje. Če noče jesti, bo celo življenje izbirčen. Kot oči. Če preveč rad jé, bo požrešen in debel kot mami. Če hoče sok namesto vode, bo sigurno zasvojen s coca colo.

Otroci še malo porastejo in evo nas v mesecih plazenja. Če se noče postavljati na noge, bo zakrknjen uradnik, ki ne se ne bo hotel ukvarjati s športom. Če je že pri 10 mesecih na nogah, bo sigurno atlet. Ali fuzbaler. Najmanj srebro na olimpijskih. Če otrok uveljavlja svoj JAZ in se ob tem dere in krila, aha, potem je hitre jeze. Uf, težek bo. Kdo ga bo prenašal. Če se v miru in tišini sam zaigra v kotu sobe, bo mehkužna reva. Kam ga boš postavil, tam bo obstal. Iz tega v življenju ne bo nič.

In končno dočakamo trenutke, ko naši tamali shodijo. Takrat si dajo duška. Oni. Veliki. Če otrok ob prvih korakih pada, bo sigurno neroden. Spotikal se bo celo življenje ob lastne noge.

Odidejo v vrtec. Bog ne daj, da imamo pri uvajanju težave in se nam dete prve tri tedne dere. Razvajen je. To je zato, ker si ga dvignila za vsako, ko je zajokal. Pustila ga bi jokati, pa ne bi sedaj toliko tulil. Če so pridni in se brez problema vklopijo v družbo, potem se doma kregajo, ker ne vejo po kom je tako pogumen in samostojen. Po starših sigurno ne.

Pridejo počitnice in mali dvoletniki preživijo teden dni pri babici in dedku. Ko prvi dan pospravljajo in zapirajo vse omare po hiši, jim ne uide uspešna kariera direktorja čistilnega servisa. Ta je pedanten, ta bo samo pospravljal. Naslednji dan, ko ti vse pomečejo iz vseh božjih omar, ki jih najdejo, se križajo in kričijo, da tako nemarnega otroka pa še ne. Ta ne bo nikoli v življenju nič pospravil za sabo.

Ko jih kregaš, vse besede letijo mimo njih. Ko jih učiš, prav tako. Če se prvi dan sami obuvajo in oblačijo, so pridni. In lepo naučeni, ker so jih stari starši tako naučili. Naslednji dan, ko po pol urnem prerekanju, naj se koooončno obuje in obleče, znoriš in ga obuješ sama, so neposlušni pamži, ki jih lastni starši niso nič naučili.

Ko na pogrnjeni mizi zlagajo kocke, jim takoj pripišejo najmanj magisterij strojništva. Čez pet minut, ko prt leti po tleh in s flomastri rišejo po mizi, obupano zavijajo z očmi, da ne bo končali niti osnovne šole.

Če me kdo vpraša, je usoda otrok v rokah naše familije. Zato draga mama, ne sekiraj se. Brezplačne nasvete in vedeževanje imaš 24/7 brezplačno na dosegu roke, samo tega do sedaj še nisi vedela. Ko bo odrasel, šel v svet in samo ob vikendih zahajal domov, boš pozabila na to, da je bil danes siten. Umazan. Nagajiv. Pozabila boš tudi vse napovedi njegove prihodnosti. Vse nasvete in izjave, ki ti danes namesto duše grejejo živce. Takrat bo edina pomembna stvar, da je TVOJ otrok pri TEBI doma. Da poje tvoje kosilo, da si umije zobe v tvoji kopalnici in da naslednji vikend spet pride k TEBI.