A veste, ko smo bili mladi (pri svojih častitljivih letih si lahko privoščim tako govorjenje), smo prihod jeseni povezovali z rumenenjem listja, prvimi kontrolkami (pardon, danes se jim reče »test«), skladiščenjem krompirja in kuhanjem hektolitrov kompota.

Naši otroci si bodo jeseni iz otroštva najbrž zapomnili po drugih znanilcih.

Lep jesenski dan je. Sonce sije in naravnost kičasto toplo je. Otroci po dvorišču zganjajo vik in krik. Sonce nabija v onesnažene šipe in greje dnevno sobo. Uspešno ignoriram, kako strahovito prašna je TV omarica.

Nič hudega sluteča odprem okno, da se naužijem otroškega kričanja, sonca in morda zadnjič letos prezračim sobo brez ozeblin, kaj pa veš. Slišim, da imajo fuzbalerji trening (ajde, letos ne) in razmišljam, kako lepo, da sem lahko doma, lena in v dolgih hlačah.

Potem pa slišim tisti zvok.

Bzzk. Bzzzk.

Ko me prešine gorko spoznanje o svoji usodni napaki, je že prepozno. S strahom se ozrem pod strop in evo. Vidim eno, vidim drugo in povsem jasno mi je, da jih je gotovo še vsaj deset. Glupo prisrčne in nič krive se zaletavajo z glavami in pokrovkami v strop.

Smešne pisane smrdljive, ki so nekako od leta 2013 stalni prebivalec slovenskih kišt od rolet. Če ti tečnariš njim, zasmrdijo. Če one tečnarijo tebi, nikome ništa. Če jih posesaš s sesalcem, moraš takoj zamenjtati vrečko in filter, ali pa jih boš vohal do pomladi ob vsakem sesanju. Njihovi iztrebki dražijo sluznico in povzročajo alergijo, njihove življenjske navade pa nespečnost med delavskim narodom. Zvečer, ko ugasneš luč, jih lahko slišiš, kako se zaganjajo v strop in iščejo prezimovališče.

Srčno upaš, da se bodo ob mraku ustavile in te pustile spati.

Potem se ponoči iz tega ali onega razloga zbudiš in srečaš eno predstavnico, ko se ti sprehaja po posteljnem vzglavju.

Opustiš upanje, da se bodo ustavile, in samo upaš, da ti ne bo kakšna lezla po obrazu. Ma dobro, lahko mi leze po obrazu, samo, da me ne zbudi, pa v usta mi tudi ne rabi zlesti.

Potem se vreme ohladi in vse te silne pikapolonice nekam poniknejo. Dokler jih enkrat decembra ne najdeš čučnjenih nekje izza karnise, stisnjenih ena ob drugo, ko čakajo, da ti v hišo posveti sonce, in sanjajo svoje majhne členonožčaste sanje.

Lahko jim bi malo vrnila in jih požokala nazaj. Samo kaj, ko se potem razburijo in usmradijo. Ne diraj lava dok spava.

Nazadnje pa si častno omembo zasluži tudi naš domorodec Rhaphigaster nebulosa, ali po slovensko sivi smrdljivec, ali po domače smrdibaba. Če je prepoznavni znak pikapolonic »bzk bzk«, ko se zaletavajo v strop, prepoznamo smrdljivca po zvoku »ZBONK ZBONK«, ko se trapasto zaletava v luster in dokler ga ne opaziš, ne veš ali si priča preletu vojaških letal ob odhodu epidemije na počitnice, ali je kaj drugega.

V vsakem primeru je vsaj teoretično nekoliko pomirjujoče dejstvo, da se nekatere stvari ne spremenijo ne glede na to, kaj vse se odvija na ravni višje razmišljujočih bitij.