Ali verjamete v boga? Moj bog je kul.

Opa! Kaj pa to? A se je Juriju dokončno zmešalo? Zdaj bo pa kar o bogu pisal? Je padel na glavo in se mu je prikazala Marija ali kaj? To so nekatera izmed vprašanj, ki vam zdaj rojijo po glavi. Opravičeno. Tudi jaz bi se spraševal iste stvari, če bi prebral takšen naslov. Kljub temu pa bom probal odgovorit na to vprašanje.

Ali verjamem v boga? Hm… Verjamem v nekaj.

Veliko ljudi nas verjame v neko višjo silo. Verjamemo, da naša življenja niso sto odstotno v naših rokah in da na nekatere stvari preprosto ne moremo vplivati. To višjo silo so naši predniki, pred mnogimi mnogimi leti poimenovali bog in mislim, da ni razloga, da bi si danes izmišljali novo besedo. Potemtakem lahko zaključim, da verjamem v boga. Verjetno nepričakovan odgovor za večino, ki me poznajo in če sem iskren sem tudi sebe malo presenetil. Preden pa se dokončno odločite, da se mi je totalno zmelo, mi prosim dovolite, da povem, kako sem prišel do tega zaključka.

Ljudje danes brez dokazov ne verjamemo ničesar in jaz sem našel čisto preprost dokaz o obstoju boga. Starši in vsi, ki so bili na kakršenkoli način vpleteni v mojo vzgojo, so me vedno učili, da moram biti hvaležen. Vedno kadar mi je nekdo kaj podaril, mi pomagal, ali zame kaj naredil, sem moral reči hvala. Danes pa se velikokrat znajdem v situaciji, ko sem zelo hvaležen, vendar za to nimam komu reči hvala. To so primeri, ko sem hvaležen za vse ljudi, ki me obkrožajo, ko pridobim kakšno novo izkušnjo, ko se za las izognem neprijetni situaciji, ko nemogoče stvari postanejo mogoče in podobno. Ker imam potrebo, da se za takšne stvari vedno zahvalim, mi ne ostane drugega, kot da rečem hvala bogu. Zato sem tudi zaključil, da bog mora obstajati, saj v nasprotnem primeru, ne bi imel komu reči hvala.

Ampak moj bog je kul.

Moj bog ni pripadnik nobene vere in da bi se z njim pogovoril mi ni treba v cerkev ali katero koli drugo versko ustanovo. Moj bog je tam, kjer sem jaz. Moj bog me v življenju nikoli ne ovira in mojemu bogu se mi ni treba nikoli izpovedovati. Držati se moram le ene zapovedi in ta se glasi: “Živi po svojem občutku in kakor ti paše. Pazi le, da na svoji poti ne boš nikogar prizadel ali na kakršenkoli način oškodoval.”

K bogu se obrnemo, ko iščemo odgovore na vprašanja. Odgovore na vsa vprašanja, ki jih v življenju moramo vedeti, pa ljudje nosimo v sebi. Kadar odgovorov ne dobimo, to ne pomeni, da nam je bog obrnil hrbet, ampak da smo izgubili stik sami s seboj.

Kadar se želite s svojim bogom pogovoriti iz oči v oči, se poglejte v ogledalo in globoko zazrite v svoje oči. Vsak ima svojega boga in vsak je svoj bog.