Kot mlada matera si pridržujem pravico do tega, da kdaj pa kdaj postrežem za kosilo kaj iz škrinje, če le imam kaj. Pričujoči blog je spomin na mojo večerno nelepotno rutino izpred kakega pol leta. Sedaj le-ta nekje vmes vključuje še Otroka 3, ki sedaj ni več zapakiran in še malo bolj pomanjkljivo skrb zase.

Bliža se nočni počitek! Ali ste odrasla in odgovorna oseba in se nanj pripravite, ko vam oči še delajo in še niste na pol mrtvi? Ali ste eni od tistih drugih, ki zadnje »atome« energije (kdo se je spomnil tega izraza, prisežem ni mi jasno, kaj si razmišljal) raje zapravijo za:

  • gledanje traparij na Netflixu,
  • kuhanje, ki je samo sebi namen,
  • branje tiste vrste knjig, ki jih res ne bi smel prijeti v roke ob desetih zvečer,
  • hej, zakaj se ne bi prav ta trenutek začel/a učiti novega jezika, saj se navsezadnje celo življenje učimo, zakaj se ne bi tudi šest ur pred začetkom novega delovnega dne
  • ipd.

in ti zategadelj za večerne rituale ne ostane prav veliko volje.

Kakorkoli že, pomembno je, da zvečer poskrbite zase – za svojo dušo, svojo kožo, svoje telo in za svaljke med prsti na nogah. Skrb za um si raje pustite za jutri.


Takšna je zadnje čase moja povprečna večerna rutina:

Skozi dan svojo energijo potrošim na to, da zaslužim vsakdanji kruh in poskrbim za kolikor toliko nestresno bivanje sebe, Otrok 1 in 2 in g. Moža, ki pa je mnogokrat tudi službeno ali študijsko zadržan, kar pomeni, da imam za vse našteto na voljo samo en par rok in en komplet živcev. Poleg tega dela se enkrat konec lanskega leta izkazalo, da bom imela nekako do sredine poletja v svoji notranjosti nastanjenega še bodočega Otroka 3, kar je zares lepo in veselo, a prinese tudi svoj del izgubljanja živcev, sekiranja in utrujenosti skozi dan.

Približno petnajst do osmih zvečer začnem robantiti Otrokoma, da bo kmalu čas za spanje. Ker sem ugotovila, da me niti približno ne jemljeta resno, sem začela nastavljati alarm na telefonu in zdaj začnem 19.25 robantiti, da bomo šli spat, ko bo zazvonil alarm. Alarm ob 19.45 zazvoni in ob 19.57 gremo dejansko proti zgornjemu nadstropju. Otrokoma se praviloma ob tej uri malo zmeša in se deset minut lovita po hodniku, medtem ko jaz robantenje prestavim v drugo brzino,češ da jutri prav zagotovo ne bo risanke, če takoj ne prideta v kopalnico, malo pa se zmeša tudi meni in ob vsem robantenju opazim nekaj, kar moram še isti trenutek počistiti. Tako se otroka še nadaljnje tri minute lovita po hodniku, jaz pa si skušam ustvariti občutek, da imam kontrolo nad svojim življenjem s tem, da čistim ogledalo v kopalnici.

Po približno petnajstih do dvajsetih minutah dejanske priprave Otrok na spanje, ju vendar spravim v postelji. In namečem perilo v pralni stroj za jutri. Morda pa tudi pojutrišnjem.

Minuto in pol po tem, ko se vrnem v spodnje nadstropje, ki je zasuto z ostanki večerje, perilom, ki bi ga bilo treba obesiti že od jutra in pol kubika prahu, ki se ga nihče ne loti, me pokliče Otrok 2 z vedno istim klicem. Ki je lahko na »repeat« v neskončnost, dokler teže svojega rastočega telesa in celega minevajočega dne na ramenih ne odvlečem nazaj nadstropje više in mu dam »na kozarcu pit vodo«.

Obe teži nato parkiram na kuhinjski stol. Z mize me gledajo krušne drobtine, madeži gresa in prazna ribja konzerva. Saj bom pospravila, samo, da malo pridem k sebi.

K sebi prihajam s telefonom v roki kakšno uro in tehtam, koliko bi bilo zares nesprejemljivo pustiti ribjo konzervo, drobtine in fleke na mizi ter mokro perilo v košari še do jutri. Ker zdaj sem res RES zaspana.

Ali je to, ali pa mi modrc zaustavlja prekrvavitev in mi telo višje od, khm, srca postopno odmira, oboje se zdi enako verjetno. V obeh primerih moram ukrepati, preden se zvrnem pod mizo in obležim med prahom in drobtinami starejšega datuma.

Ne vem kako se to zgodi, a dejansko se spravim skupaj, da vsaj ribjo konzervo saniram z mize, preden mi usmradi cunje od včeraj, predvčerajšnjim in danes. Za slabo vest zavoljo drobtin se mi ne da več izgubljati živcev. Ko so suhe, jih itak lažje obrišeš (saj ne, ampak uspešno se prepričujem v to). Perilo pomečem po stojalu, suho morda ne bo do jutri, ravno plesnivo pa tudi ne.

Potem pridejo na vrsto moji medzobni prostori in medprstni svaljki.

Če imam posebno težek dan, začnem v tej fazi včasih razmišljati, ali bi bilo res tako narobe, da bi se stuširala kar jutri zjutraj. In če sem še dovolj pri pameti, pridem do zaključka, da ne. Ker bom, ko se bom zbudila, ravno tako ali še malo bolj zaspana in munjena kot sem sedaj, poleg tega pa bom skoraj zagotovo tudi v časovni stiski. Ne, tuširanje zvečer je naložba v kakovost jutrišnjega dne.

Po tuširanju moram namazati svoj nosečniški trebuh s poljubnim mastnim sredstvom, ker mi bo v nasprotnem primeru koža na njem eksplodirala, čeprav sem doslej že dvakrat ugotovila, da mi bo morda kljub temu.

Ko sem namaščena, očiščena, dišeča in brez svaljkov med prsti na nogah, naenkrat "nisem več zaspana" in zdaj imam končno čas, da se nagradim z (ampak res samo eno!) epizodo svoje traparije na Netflixu. Kar bi bil dober načrt, če ne bi po desetih minutah te »ene epizode« zasmrčala, presmrčala skozi štiri epizode in ob pol dveh zjutraj ugotovila, da spim na kavču s prižganimi lučmi in televizijo.

Ko dokončno naredim križ čez današnji dan in se zakotalim v posteljo, se pa seveda še pol ure obračam, gledam v mrak in paničarim, ker vem, da bom jutri zjutraj zaradi tega spet kot zombi in čudoviti krog bo sklenjen.