Zamišljam si, da se bom trmasto valila skozi življenje še vsaj nekaj deset let in ker sem za svoje potomstvo že poskrbela, imam 100% možnost, da bom nekega dne postala tudi babica.

Časi se seveda spreminjajo in življenje bo takrat močno drugačno od življenja sedaj. Kot je dandanes drugačno od tistega pred desetimi leti (najbrž dosti bolj kot se zares zavedamo). Babiciranje naše generacije bo neizogibno povsem drugačno, kot je babiciranje naših babic, pa tudi naših mam in tašč.

Nekega dne bo tisti najstarejši vnuk (imenujmo ga Vnuk 1) dobil za domačo nalogo spis z naslovom Življenje nekoč. Namreč so neke stvari, ki kljubujejo v času in prostoru kakršnokoli menjavanje in spremembe šolskega sistema. Kot tudi narek o jeseni v tretjem razredu (»Jesen je prišla v naše kraje. Listje rumeni in odpada. Kmetje pobirajo poljske pridelke.«).

Ko bom tam pri sedemdesetih+ prišla s šihta domov, bodo pripeljali Vnuka 1 k meni, jaz bom skuhala kavo zase in Vnukove starše, njemu pa natresla piškote. Napolitanke bodo do takrat že izumrle, trans maščobe, pa to. Ob tem mi bo interno potekla solza po licu zaradi dejstva, da sem doživela enega zadnjih razvojnih mejnikov – postala sem vir ustnega izročila o tem, kako »smo živeli v starih časih«, se pravi nekje okoli 2000, za šolske domače naloge.

Najprej Vnuku pade na tla čeljust, ko na dan privlečem slike iz svojega otroštva, ki se jih sploh ne gleda na zaslonu, ampak na nekakšnih kartončkih in zaradi tega so dragocene, ker se jih sploh ne da shraniti v oblaku in obstaja samo to, kar držiš v rokah. Vnuk očarano zavzdihne (ker verjamem, da bodo moji vnuki dobro vzgojeni in bodo še znali biti otroško očarani) in jemlje v roke slike z nekoliko piškotastimi rokami. Skupaj se smejiva temu, kakšne obleke in čevlje smo nosili. Nostalgično se spominjam časov, ko me za dobro jutro še niso bolele noge.

»A veš, fantič moj, v eni fazi proti koncu osnovne šole sem se oblačila kot skejter,« se zahahljam, ker pri 70+ letih mi ob tem spominu mogoče več ne bo na smrt nerodno, in isti trenutek spoznam, da sem bila nepremišljena, saj mu moram zdaj razložiti, kdo je skejter in kaj je pravzaprav skejt in tudi, da ni na baterije in nima led lučk. Kako to? Ne vem, pač je bilo šmrkavcem dovolj zabavno tudi brez lučk. Jaz sem s skejta ene trikrat telebnila in ga zatem pospravila v kot. Hlače sem nosila še naprej in konci mojih hlačnic so bili popolnoma potrgani od drajsanja po tleh. Zlati časi. Not.

Če velja, da jabolko ne pade daleč od drevesa, bo nekje na tem mestu Vnukov oče, torej eden od mojih Otrok, ki je Vnuka pripeljal k meni delat domačo nalogo, odprl moj hladilnik in pogledal, če imam v njem kaj zanimivega.

Kot primer starinskih naprav bom privlekla iz omare (nam tastarim shranjevanje oblačil na drogovih za obešalnike nikoli ni dovolj zlezlo pod kožo) prenosni trdi disk in Vnuk 1 zopet malo zazija. »Tako je, dečko, za shranjevanje podatkov smo morali nekdaj imeti fizične naprave, saj še ni bilo povsod internetne povezave in Velike svetovne farme strežnikov, ki zdaj pokriva celotno površino Antarktike in še malo Grenlandije. No zdaj si pa roke umij pa napiši.«

Snaha rahlo nejevoljno pripomni, da je bilo piškotov povsem dovolj za danes. Mož (torej moj Otrok) jo postrani pogleduje. Saj, kot sem rekla, nekatere stvari presegajo razvoj civilizacije.

Vnuk 1 mi komaj verjame, da v res RES davnih časih telefona sploh nisi mogel vzeti kamorkoli so hotel, ampak si ga imel vedno doma. Takrat smo se znali dogovoriti ob nekem določenem času in če si hotel vedeti, koliko je ura, si jo moral nositi na zapestju. »Strašno, kot kakšne živali,« pomisli Vnuk 1.

Vnuk 1 je zbral zase in za učiteljico zadovoljivo količino podatkov in mlada družina se od mene poslovi.

Pospravim mizo in si počasi pripravim stvari, ker odhajam na vodni pilates za seniorje. Seniorji smo vsi nad trideset let, ker imamo v glavnem uničene hrbtenice, izraz »upokojenec« pa ne pomeni več popolnoma ničesar. In v resnici ne poteka v vodi, ampak v stiroporastih kosmičih, takih, s katerimi smo pred davnimi časi zapolnjevali poštne pakete. Ker je voda postala mnogo preveč dragocena za kaj takega.