Barometer resničnosti (11)

Lubo meso!

V teh prazničnih dneh nas prav gotovo večina pojé več hrane kot običajno, saj je prehranjevanje ne samo osnovna fiziološka potreba, pač pa družbena gesta, ki jo delimo s svojci, prijatelji in sodelavci. Gre za več muh na en mah, saj hkrati uživamo v okusni hrani in druženju ter poslušanju in pripovedovanju zgodb. No, saj takšen naj bi bil vsak obed, ki ga ne jemo sami, ampak ob praznikih je hrana in pijača še posebej slovesnosti primerna – torej skrbno izbrana in nevsakdanja. Seveda ne sme manjkati obilica mesa, kljub vse množičnejšim vegetarijancem in vegancem, za katere pa moramo tudi poskrbeti. Zato da ni zamere. In prav je tako. Pa še večji izziv je za kuharja!

Za nemalo prahu je poskrbel tudi premier dr. Robert Golob, ko je v Bruslju ponovil svojo predvolilno misel, da bi morali jesti manj mesa. Precej nediplomatska izjava, značilna za primorski značaj in neizkušenega politika. V splošnem ljudje ne marajo, da jim izvoljeni politiki govorijo, kaj naj bi morali, saj do tega čutijo odpor. Sploh pa čutijo odpor, da bi morali porabljati česa manj ali pa spreminjati svoje navade. Večina ljudi ima najraje, da jim politiki obljubljajo gradove v oblakih, kako bodo imeli vse več denarja in kako bodo lahko kupovali ter porabljali vse več. Kar je seveda otročje in skregano z naravnimi zakoni. Zato je bolje, da nam politiki ne sadijo rožic in slepomišijo, ampak rečejo bobu bob. Premier Golob je eden redkih, ki si v evropskem parlamentu to upa izreči.

Vsak pameten ve, da se je smiselno prilagajati razmeram in sodobna spoznanja vključiti v svoj način življenja, saj tako, kot pravijo ekonomisti, postane subjekt bolj konkurenčen. No, v vsakdanjem jeziku to pomeni, da v splošnem takšni ljudje dlje živijo. Znanost je dokazala, da bolj pametni statistično živijo dlje. Bolj pametni pa so tisti, ki se na nove razmere, ki so nujna stalnica v našem življenju, bolj razumno odzovejo. Epidemija kovida je to potrdila. Nerazumni so statistično bolj umirali.

Seveda politikom ne gre slepo verjeti, njihove izjave je potrebno preveriti pri strokovnjakih, oziroma stroki, kajti posamezen strokovnjak tudi lahko ustreli mimo, celotna stroka pa verjetno zelo težko. Nikakor pa ničesar ne gre preverjati pri medijih sumljivega slovesa – tam so slabi novinarji, ki ne znajo dobro oceniti razmere, ali pa niso neodvisni in so pod vplivom politike ali kapitala. Tudi ne gre poslušati večino internetnih vplivnežev iz družabnih omrežij, saj so praviloma strokovnjaki za vse – torej za nič; pa tudi ne moremo vedeti, kdo je v ozadju njihovih izjav. Ekran pa seveda vse prenese.

Zato si poglejmo, kaj v intervjuju na N1 o izjavi premierja pravi okoljski znanstvenik dr. Žiga Malek, ki dela na inštitutu za okoljske študije na univerzi v Amsterdamu. Uvodoma pove, da se z izjavo popolnoma strinja in da ga je prijetno presenetila, saj je zanj to prvi državnik, ki si je upal kaj takšnega izjaviti. Malek navede tri razloge za uživanje manj mesa: prvi je prehrambni, saj v Sloveniji, tako kot vsi v razvitem svetu, jemo preveč mesa. Po smernicah oziroma priporočilih zdravstvene stroke bi morali za ohranitev zdravja odrasli pojesti letno pod 16 kg rdečega mesa (približno 310 g na teden, oziroma dva in pol obroka na teden – obrok je 125 g mesa). Pri 26 kg in več rdečega mesa na leto (500 g na teden oziroma 4 obroki na teden) se pojavijo resna tveganja za zdravje. V Sloveniji pa v povprečju pojemo med 42 in 57 kg rdečega mesa na leto, kar je od 60 do 120 procentov več od 26 kg, kar je že tako ali tako preveč! Se pravi, da jemo rdečega mesa od 160 do 260 procentov več, kot bi ga smeli, da se nam zdravje ne bi slabšalo!

Drugo dejstvo je, da ima v Sloveniji 38 odstotkov prebivalcev prekomerno težo, 20 odstotkov pa je predebelih

Drugi razlog za uživanje manj mesa je, da pri tako veliki potrošnji ne moremo biti samooskrbni in meso uvažamo, kot tudi uvažamo surovine za vzrejo domačega mesa, kar povzroča probleme tako doma, kot v ostalem svetu.

Najpomembnejši razlog za uživanje manj mesa pa je, da ima intenzivna vzreja mesa poguben vpliv na tla, na vodo in biotsko raznovrstnost ter proizvaja veliko toplogrednih plinov, kar ogroža vsa bitja na Zemlji, tudi in predvsem naše zanamce. Znanost je prišla do točke, ko ne more izumljati vedno nove in nove tehnologije, ki ne bodo prizadele biotske raznovrstnosti, tal in vode.

Če bi v Sloveniji zmanjšali potrošnjo govedine za en kilogram na prebivalca na leto, bi to pomenilo za izpuste toplogrednih plinov, kot če bi umaknili iz cest 42.000 do 66.000 avtomobilov.

Vzreja govedine ima 7 krat več izpustov toplogrednih plinov kot perutnina in svinjina ter 60 (šestdeset!) krat več izpustov kot pridelava pšenice na enoto kalorične vrednosti.

Poraba vode je pri živinoreji od 4 do 14 krat večja kot pri poljedelstvu; pri živinoreji potrebujemo tudi več prostora. Podobni faktorji so tudi pri pridelavi mleka, sira in jajc.

Podatek, da smo samooskrbni na področju perutnine in svinjine je zavajajoč, saj uvozimo 280 tisoč ton krme iz Evropske unije in 100 do 150 tisoč ton soje iz Brazilije – slednja za takšen izvoz v Slovenijo potrebuje 58.000 hektarov zemlje, kar predstavlja tretjino slovenskih polj! Torej je ogromno hektarjev zunaj Slovenije, ki nas hranijo. Seveda pa uvažamo tudi hranila, oziroma umetna gnojila.

Nadalje Malek trdi, da bi od manjše potrošnje mesa v Sloveniji imeli predvsem koristi kmetje, ta kratko pa bi potegnili trgovci in predelovalna industrija. Seveda nas bodo slednji poskušali prepričati, da je to slabo za kmeta. Nasprotno, kmetje bi se lahko posvetili vzreji živine v kvalitetnejših higienskih in etičnih razmerah in lažje izvažali še bolj kvalitetno meso ter s tem nadomestili izpad na domačem tržišču. Zmanjšale bi se tudi afere z oporečnim mesom, kjer se trenutno težko ugotovi, kdo je v predolgi verigi krivec za oporečno meso. 80 odstotkov slovenskih kmetij ima doma živino in tista kmetija, ki temelji na domačih surovinah in vzgaja živino za prodajo, bi morala imeti prednost pred intenzivno živinorejo, ki temelji predvsem na uvozu hrane; za to mora seveda poskrbeti država s pametno kmetijsko politiko. Odveč je seveda govoriti, katero meso je kvalitetno – za to je potrebno ozavestiti tudi kupca. Ogromnih kmetij, temelječih na tuji krmi, pa naj bi bilo čim manj ali nič, saj preveč onesnažujejo, kot tudi imajo lahko meso vprašljive kakovosti. Hkrati pa tudi ne morejo konkurirati še večjim kmetijam po svetu. Naša prednost je kvaliteta in nikakor količina.

Sistem kmetijskih subvencij se je v zadnjih desetletjih izrodil, saj je 75 procentov evropskih neposrednih sredstev za evropsko kmetijstvo namenjeno živinoreji, ki vlaga v Evropi 100 milijonov letno za propagiranje uživanja mesa, kar je hudo sporno in nevzdržno.

Malek priporoča zmernost pri uživanju hrane, uporabo sezonske hrane in lokalne hrane.

Prostora je še pri zavrženju hrane, kjer prebivalec Slovenije zavrže 68 kg hrane, celotno človeštvo pa 30 odstotkov, kar je (bilo) vredno 8.500 milijard, stroški za pridelavo te hrane in zdravstveni ter okoljski stroški pa bili za leto 2021 skoraj 19.000 milijard evrov! Seveda pa samo z zmanjšanjem zavržene hrane ne moremo rešiti problema. Potrebno je uporabiti vse ukrepe; tudi zmanjšanje porabe mesa.

Meso, vzgojeno v laboratoriju se Maleku še ne zdi realno, saj so finančni in okoljski stroški še večji. Ukrepati pa moramo zdaj.

Če se ne bomo po malem ničemur odrekli, bomo lahko prišli do točke, na kateri se bomo morali odreči vsemu.

Premier Golob je imenoval Strateški svet za prehrano, Kmetijsko gozdarska zbornica pa je imela veliko pripombo, da je ni zraven. Golob odgovarja, da Svet še ni popolnjen in da bodo notri vsi deležniki. Malek pravi, da morajo biti v prvi vrsti zraven kmetje, predelovalna industrija in trgovci s hrano, interesna združenja, nikakor pa ne trgovci s prehrambnimi dodatki, saj to ni hrana – najbolj zdrava hrana je tista, ki je najmanj procesirana.

Torej, če prav razumem, lahko izpeljem, da če bi zmanjšali potrošnjo govejega mesa za 25 kg na leto na prebivalca – torej nekje na mejo, ki še ni zdravju škodljiva, se lahko mirno vozimo z vsemi avtomobili, kajti prihranili bi 50.000 ton govejega mesa, ki ima isti odtis toplogrednih plinov, kot ves zdajšnji slovenski vozni park - 1.250.000 vozil, ki pa postaja tudi vse bolj električen in v vseh pogledih manj sporen. Seveda takšen scenarij ni mogoče uresničiti takoj, bi pa to moral biti dolgoročni cilj; kaj prida manj avtomobilov pri tako razpršeni poselitvi v državi in slabemu javnemu prevozu niti ne moremo imeti.

Potrebno je predvsem prestrukturiranje tako kmetij, prehrambne industrije in trgovcev. Upamo samo lahko, da bo Golobu uspelo vse to predrugačiti v korist kmetij, ker so le-te substancialne, temeljne, kot tudi viri, s katerimi kmetije upravljajo. Je pa to težka naloga, saj ima predelovalna industrija neprimerno več denarja kot kmetje, trgovina pa še neprimerno več denarja kot oboji skupaj. Zato bodo lobiranja velika in bdeli bomo nad tem, da ne bodo kmetje prikrajšani, kot tudi mi potrošniki, ki vse to plačujemo; in predvsem, da ne bodo prikrajšani naši zanamci.

Prestrukturirati se mora vsa Evropa; tako morajo na primer Nizozemci zmanjšati število živinorejskih kmetij iz 30.000 na 20.000 do leta 2030, če hočejo obdržati raznovrstnost rastlinstva in živalstva. Kmetje povsod protestirajo, na vladah držav pa je, da bo volk sit in koza cela.

Kvalitetna hrana, ki ne škodi zdravju, pa je načeloma pri kmetu in na tržnici, kjer jo prodaja, ne pa pri predelovalni industriji in velikih trgovcih, zato ker je hrana tam pridelana v ogromnih količinah in večina hrane je preveč procesirana.

Iz intervjuja tudi sledi, da samo 42 odstotkov državljanov nima prevelike teže, k čemur vsekakor pripomore prekomerno uživanje mesa in maščob, ki so v mesu in jih ne moremo popolnoma odstraniti.

Slabo zdravje državljanov seveda pomeni velike izdatke za zdravstveno blagajno, kar hromi konkurenčnost države.

Mi tako ali tako počasi, eni prej, eni pozneje, odhajamo, kaj bomo pustili našim zanamcem? Posledica intenzivnega kmetijstva čutimo tudi v Beli krajini, kjer ni ogrožena samo črna človeška ribica, ki naj bi bila zaščitni znak Bele krajine in na katero smo tako ponosni. Problem je predvsem znanje na kmetijah, saj se redki odločajo za tradicionalno, bio in regenerativno kmetijstvo, ki tal ne izčrpava, kot tudi ne uničuje biotske raznovrstnosti ter ima vrhunsko kvaliteto.

NIJZ priporoča do 500 g mesa na teden, torej največ 4 obroke mesa na teden. Kar se sklada z zgoraj povedanim: največ 310 g rdečega mesa na teden, torej največ 2,5 obroka na teden. Seveda pa menim, da je bolje uživati več belega mesa kot rdečega. Torej obratno, kor pri vinu, saj ima rdeče vino trikrat več antioksidantov!

Lubi državljani, želim vam srečna in zdrava prihajajoča leta. Če pa se bomo držali nasvetov strokovnjakov, pa bo zdravja in sreče še veliko več.

P. S. Na Novo leto radi delamo zaobljube; kdor bo naredil zaobljubo za leto 2023, da se bo držal nasvetov stroke glede mesa, ga obveščam, da meso na silvestrski večer ne šteje!

No, pa tudi tista sarma prvega dne v januarju ni omembe vredna… to pa je tudi konec odpustkov!