Barometer resničnosti (15)

Lubo orožje!

Orožje je eden največjih izumov. Z orožjem je človeštvo lažje prišlo do hrane in se je lažje branilo pred ostalimi plenilci. Človeštvu je omogočilo bistveno prednost na planetu.

Žal se je orožje uveljavilo tudi za urejanje odnosov v družbi; gre za argument moči – tisti, ki nima orožja se mora podrejati tistemu, ki ima orožje, saj je v nasprotnem primeru lahko pokončan s tem orožjem. Takšen način urejanja odnosov v družbi je danes popolnoma nesprejemljiv, saj se smatra, da se s pogajanji in dogovarjanjem da doseči veliko večji napredek in blagostanje družbe, kot pa z nasiljem, ki ga pooseblja grožnja z orožjem. Vsaka uporaba orožja za urejanje medsebojnih odnosov družbi pravzaprav onemogoči napredek in blagostanje ter družbo pahne nazaj v preteklost. Uporaba orožja za urejanje odnosov v skupnosti tako velja za barbarsko, primitivno dejanje, ki se ga poslužujejo osebe, nezmožne pametnega razsojanja in nezmožne pogovora ter pogajanj.

Zato je izredno pomembno, v kolikšni meri družba oziroma država zmore preprečiti nespametnim ljudem dostop do orožja. Še največja katastrofa nastane takrat, ko državljani izvolijo nespametno osebo za predsednika, kajti predsednik je vrhovni poveljnik vojske in tako upravlja z vsem orožjem v državi. Takšen nespameten predsednik z ideologijo in raznimi nespametnimi izgovori svojo državo popelje v osvajalno vojno, ki pa se vedno klavrno konča. Če je še pred več kot sto leti veljalo, da je vojaško napadanje sosednjih držav lahko uspešen poslovni model, pa vojne v Evropi v zadnjih stotih letih kažejo na popolno polomijo napadalca v ekonomskem in duhovnem smislu ter vseh mogočih drugih pogledih.

Ena izmed posledic vojne je tudi ogromno orožja, ki ga državljani posedujejo. Koliko orožja imajo državljani pri sebi, je odvisno predvsem od zgodovinskega in kulturnega konteksta ter od varnostnih razmer v državi. Seveda vsi lastniki orožja trdijo, da ga imajo za samoobrambo, vendar statistika jasno kaže, da kjer je več orožja, je tudi več napadov z njim. Razlog je jasen – nemogoče je popolnoma preprečiti nepooblaščenim osebam dostop do orožja po hišah, poleg tega pa ima lahko tudi pooblaščeni lastnik osebnostne motnje in bo orožje nekoč brezumno uporabil.

Američani imajo približno 130 kosov osebnega orožja na 100 prebivalcev, kar jih uvršča na prvo mesto na svetu. Neslavni rekord na svetu imajo tudi po številu masovnih pobojev – letos jih je že več kot dvesto; sem štejejo samo poboje, kjer so mrtve več kot štiri(!) osebe.

Srbi imajo 40 kosov orožja na 100 prebivalcev, kar jih uvršča na tretje mesto na svetu. Zato je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bo tudi v Srbiji zgodil masovni poboj. Nepredstavljiva tragedija se je zgodila 3. maja, ko je 13 letni deček z očetovo pištolo ubil devet svojih sovrstnikov in varnostnika ter ranil pet sovrstnikov in učiteljico. Za mnoga desetletja bo deset družin psihično uničenih in mnoge družine bodo nepopravljivo travmatizirane. Tudi dečkova družina nima prihodnosti, kot tudi sam deček ne, saj bo verjetno večino življenja preživel v psihiatrični kliniki. Razlogov za tako brezumno dejanje je več, jasno pa je, da če deček ne bi imel dostopa do orožja, se tragedija ne bi zgodila. Tudi se tragedija ne bi zgodila, če dečka ne bi oče učil uporabljati orožje.

Dva dni za tem je 21 letni mladenič v okolici Beograda ravno tako šel na strelski pohod, ker je bil zelo jezen; ubil je osem mladih in jih ranil trinajst; seveda pa je imel dostop do avtomatskega(!) orožja.

Politiki v Srbiji med drugim obtožujejo »zahodne vrednote«, ki da kvarno vplivajo na mladino. Vendar je potrebno reči, da zahodnih vrednot ni. Obstajajo samo univerzalne človekove pravice, pravna in socialna država; vsega tega pa je na zahodu resnično več.

Namesto da se za tragedijo krivi internet in družabna omrežja, se morajo državljani Srbije vprašati, v kakšni državi živijo. Srbija je začela vojno v Jugoslaviji pod vodstvom populista Miloševića, vojnega zločinca. Srbski vojni zločinci so v njihovih učbenikih prikazani kot heroji, še žive pa vabijo na pogovorne oddaje na televizijo, da so slavni in mladim za vzgled. Vse bolj neoliberalna družba daje vse manj denarja za šolstvo in vse več denarja za populistične in provladne televizijske programe, ki poneumljajo ljudi. Militantna družba je znana po atentatih v zgodovini; zadnji se je zgodil leta 2003, ko je podzemlje dalo ubiti premierja Đinđića, ki je hotel prekiniti povezave med podzemljem in oblastjo, kar je podoben razlog, kot je bil razlog za atentat na Kennedyja. Đinđić je bil znan po svojem boju proti organiziranem kriminalu, korupciji in avtoritarnemu režimu Slobodana Miloševića ter uvajanjem reform, ki bi državo popeljale na pot sodobne demokracije.

Uradno Srbija ne podpira ruskega agresorja v vojni v Ukrajini, vendar je večina ljudi na strani ruskega diktatorja, zaradi katerega umirajo tisoči. Na stojnicah v Beogradu se lahko mirne duše kupi artikle s portretom vojnega zločinca Putina.

To so razlogi, da nekateri nori mladi vidijo smisel v ubijanju. In ko so v stiski, noro posežejo po orožju in dosežejo trenutek slave, misleč, da če so slavni tisti, zaradi katerih so umrli tisoči, bom slaven tudi jaz, ko jih pobijem deset. Mladi so družbi, ki poveličuje vojno, napovedali vojno.

Strokovnjaki pravijo, da je približno tri odstotke ljudi psihopatov. To so ljudje, ki so nagnjeni k antisocialnemu vedenju, imajo pomanjkanje občutka krivde, imajo pomanjkanje empatije, so manipulativni, impulzivni. Nagnjeni so k lažem, brezbrižni so do pravic drugih in imajo težave pri oblikovanju dolgoročnih medosebnih odnosov. Še tako kvalitetna vzgoja ima pri njih majhne uspehe. Zato je zelo pomembno, da takšni ljudje ne dobijo v roke orožja; sploh pa ne takrat, ko so jezni. Kajti takrat bi uporabili tudi jedrsko orožje, če bi bilo pri roki.

Zato je pomembno, da je orožja čim manj in da se izdela psihološki profil vsakega prosilca za orožje. Nenazadnje se lastnik orožja stara, kot tudi njegovi možgani; če psihično zboli, lahko uporabi orožje nerazumno in nezakonito. Zato je veliko bolje, da je orožja v zasebni lasti čim manj; idealno bi bilo, da tega orožja sploh ne bi bilo.

Podobna tragedija se lahko zgodi tudi v naši državi. V Beli krajini in na Dolenjskem je orožja veliko preveč; večkrat na leto poslušamo nočna streljanja tudi z avtomatskim orožjem. Nekajkrat na leto lastniki orožja uporabijo svoje orožje proti drugi osebi. Tudi se je že zgodilo, da je učenec v osnovno šolo prinesel pištolo.

Če bi se hoteli z gotovostjo izogniti takšni tragediji, bi morali v naši državi orožje dovoliti samo vojakom, policistom, varnostnikom in lovcem ter športnikom. Vsem drugim bi moralo biti posedovanje orožja onemogočeno, kakor bi tudi morala biti uzakonjena popolna prepoved seznanjanja otrok s pravim orožjem in vzgoja v militantnem duhu.

Lubi državljani, orožje ubija, ne vzemite ga v roke!