Lubi heroji in strategi!

Vsa čast in slava herojem v Ukrajini, ki branijo svojo državo pred tujim agresorjem. Upam, da jim bo čimprej uspelo pregnati sovraga, kot tudi naivno upam, da čez desetletja ne bodo poslušali očitkov, zakaj so se okupatorju uprli.

Ruski avtokratski režim, ki ga pooseblja Putin, uporablja iste izgovore za invazijo na tuje ozemlje kot so to počeli Hitler, Mussolini, Milošević in podobni nacionalisti: da ne gre za vojno, torej odkrit vojaški napad na drugo državo, pač pa za zaščito njihovega naroda, ki živi v napadeni državi. Grozljiva zgodovina se ponavlja, nekateri pa, kot da je ne poznajo in ne prepoznajo dejanja Rusije, kot že velikokrat videno znašanje močnejšega nad šibkejšim. Kot že velikokrat slišano besedičenje o zgodovinski nuji velikega naroda in njegovih večvrednih pravic.

Vse priznanje gre slovenskim, kot tudi evropskim politikom, ker so vsi, brez izjeme, obsodili vojaški napad Rusije na Ukrajino. Čestitati gre tudi Srbiji, ki je v Združenih narodih zmogla obsoditi rusko agresijo, kljub tradicionalni navezanosti in prijateljstvu z Rusijo. To je pravo prijateljstvo, ki, kljub naklonjenosti in pripadnosti, zmore obsoditi krivično dejanje. Sam se sprašujem, ali bi zmogel očitati prijatelju zlo dejanje, če bi on začel pretepati ženo in otroke. Prav gotovo bi bila to moja moralna obveza. Moralno dno pa bi bilo iskanje opravičil za to nizkotno dejanje, češ, kaj ga pa žena izziva, in zakaj ni raje tiho, in otroci tudi niso pridni, in…

Nekateri politiki pri nas so očitali drugim, da niso dovolj hitro ali pa dovolj močno obsodili ruske agresije, kar je tipičen primer poskušanja očrniti političnega nasprotnika in nabiranja predvolilnih političnih točk.

Res je tudi, da je žal presenetljivo veliko nespametnih posameznikov, zelo glasnih na medmrežju, ki poskušajo relativizirati situacijo in opravičevati napadalca, češ, saj da Amerika počne isto, da Ukrajinci so res neonacisti, da sami so si krivi, da zakaj so izzivali velesilo in podobno.

Ti nespametni posamezniki imajo enak problem dojemanja resničnosti, kot so ga imeli pri pandemiji kovida. Nimajo sposobnosti empatije, torej vživetja v druge ljudi, ki so resnično trpeli in umirali zaradi bolezni, sedaj pa se ne morejo vživeti v ženske in otroke, ki morajo zapustiti domovino ter se ne morejo vživeti v moške, ki krvavijo in umirajo pri obrambi domovine.

Za oceno resničnosti ti nespametni ljudje uporabijo popolnoma nemogoče in nerazumne razlage. Barometer resničnost je na ničli! Recimo, ko gredo priznani, verodostojni slovenski novinarji v slovensko bolnico in opišejo ter fotografirajo drastične razsežnosti bolezni, kot jih še ni bilo, rečejo ti nespametneži: ne verjamemo. Ko pa zasledijo na medmrežju stran, ki zanika virus, zanika bolezen, zanika umirajoče ali pritrjuje zarotam, rečejo ti nespametneži: temu verjamemo. Ne da bi sploh karkoli vedeli o verodostojnosti osebe, ki je to objavila, kdo stoji izza te strani in s kakšnim namenom.

Podobno je sedaj, ko priznani, verodostojni slovenski novinarji, ki že več desetletij poročajo iz kriznih žarišč, ali ki so bili več desetletij poročevalci iz Moskve, naredijo novinarski prispevek, in nespametneži rečejo: ne verjamemo. Ko pa zasledijo željeno stran, in računalniški algoritmi zlahka sledijo njihovim željam, ki demonizira Ukrajince in jih prikazuje kot neonaciste, rečejo ti nespametneži: temu verjamemo.

Internet je nov medij, ki se ga moramo naučiti uporabljati in ustrezno vrednotiti. Vsakdo lahko objavlja, kar pomeni, da je tudi ogromno netočnosti in se zato na neznane vire ne moremo zanesti. Kvalitetni novinarji seveda ne iščejo dejstev na internetu, pač pa dogodke sami preverjajo!

Za nasilno dejanje Rusije nad Ukrajino ni prav nobenega opravičila, zato je prav, da je vsa svetovna skupnost Rusijo obsodila in prav je, da so sledile ostre sankcije kot še nikoli.

Kakor je Putin pred leti na obisku v Sloveniji pri Ruski kapelici dajal vtis simpatičnega voditelja velesile, saj se je sočustvujoče poklonil ruskim žrtvam prve svetovne vojne, pa je sedaj popolnoma jasno, da je bil to samo cenen nastop. No, bilo je jasno že takrat, saj se je vedelo, da Putin ne samo preganja, ampak tudi dobesedno pobija kritične novinarje, kritične politike in kogarkoli, ki si ga upa kritizirati. Jasno je, da gre za krvavega diktatorja, zaradi katerega je sedaj umrlo in bo še umiralo na tisoče ljudi. Če bi bil Putin moder, bi za reševanje problemov uporabljal diplomacijo. Pogajanja so vedno edini izhod; žal največkrat po koncu grozljive žetve ogromnih nepotrebnih smrti in veliko izgubljenih milijard, ki pahnejo preživele na eni in drugi strani v revščino.

Putin in njegovi generali so se, tako kot že ničkolikokrat v zgodovini slabi strategi, zmotili. Podcenjevanje nasprotnika, ki se bo predal v nekaj dneh, je značilno za ohole stratege, ki seveda zase mislijo, da so najboljši. Poleg tega se zmotno zanašajo na premoč v oborožitvi in tehnologiji, pozabljajo pa na motivacijo vojskujočih: ukrajinskim junakom, ki jih je neprimerljivo več, je največji interes za vsako ceno omogočiti, da se bodo njihove žene in otroci čimprej lahko vrnili domov, medtem, ko je ruskim “junakom”, ki jih je neprimerno manj, interes vrniti se čimprej nazaj domov k svojim ženam in otrokom. Zato za Ruse vojna ne bo zmagovita, kot ni bila za napadalce v Koreji, Vietnamu, Afganistanu in še marsikje.

Za avtokrata in diktatorja si lahko predstavljamo, kako zmotno misli, da je demokratičnost šibkost. Evropa je najbolj demokratična skupnost, zato je med članicami tudi veliko polemiziranja in različnih mnenj, kar nekateri razumejo kot šibkost, kar pa je zmotno. Ravno zato je skupnost močna, ker lahko vsakdo brez posledic zagovarja svoje stališče. Tako je Putin naredil drugo strateško napako, ko je mislil, da je Evropa šibka in ni pričakoval tako enotnega in zanj uničujočega odziva.

S strategijo nima problema samo Putin, pač pa tudi naš premier vlade, ki predlaga drastične ukrepe, ki pa k sreči v Evropi niso bili sprejeti. Edini v Uniji predlaga zaprtje zračnega prostora nad Ukrajino, kar bi vodilo v neposreden spopad NATO-vih letal z ruskimi. Očitno njegova strategija ne predvideva, kaj se lahko zgodi, če se velesili, ki nadzorujeta 90 odstotkov jedrskega arzenala, neposredno med seboj spopadeta. In ko smo že pri možnosti tretje svetovne vojne in še huje, možnosti atomske vojne, je potrebno opozoriti na umno strategijo: nasprotnika ne gre popolnoma potisniti v kot brez izhoda, saj potem, ko nima več kaj izgubiti, postane popolnoma nepredvidljiv in uporabi vse kar ima, ne glede na posledice…

Tudi med osamosvojitveno vojno v Sloveniji je bila premierjeva strategija zelo napačna, saj je ukazal napad na vojašnico v Ljubljani, ki ga k sreči njegovi podrejeni niso izvedli, saj so vsi vedeli za besede poveljnika vojašnice, ki je jasno povedal, da bodo v primeru, če bodo napadeni, porušili vse tovarne v mestu, tudi kemične; da bodo porušili vse energetske objekte in še polovico Ljubljane. Z nepremišljenimi ukazi je tvegal povračilne ukrepe, ki bi lahko imeli za posledico številne žrtve.

Premierjeva strategija prilaščanja drugih vej oblasti, torej sodstva in medijev, pa tudi vodstev podjetij je ravno tako napačna in bolj podobna Putinovim metodam – lahko si predstavljamo, kako je Putin začel s takšnimi prijemi; to nima nič skupnega z demokracijo, pač pa ravno nasprotno - z diktatorstvom.

Zelo škodljiva je bila premierjeva strategija menjave vodstev podjetij v njegovem prvem mandatu od leta 2004 do 2008, saj je veliko podjetij zaradi njegovih nesposobnih kadrov propadlo ali bilo tik pred propadom. Prvič smo o kadrovskem cunamiju govorili leta 2004, ko se je zavihtel na oblast, o drugem cunamiju smo govorili leta 2008, ko je moral iz oblasti in je, tik pred zdajci, menjaval vodstvene kadre. Večinoma so ravno ti novinci ustvarili več milijard evrov veliko luknjo, ki smo jo morali pokriti davkoplačevalci. Kakšna je bila strategija uničenja Mercatorja, podarjanja slovenskih gozdov in nepremičnin tuji državi, lahko samo ugibamo, nesprejemljivo pa je, da premier s strategijo cunamijev nadaljuje tudi danes in je lomastil po javni televiziji, Telekomu, Pošti, Luki Koper, Interevropi, Gen-I, Elektro Ljubljana…

Premier je s svojo strategijo objavljanja na družabnih omrežjih popolnoma uničil ugled Slovenije v Evropski uniji in svetu. Med drugim je čestital kandidatu Amerike, ki ni bil izvoljen, njegovemu nasprotniku, ki je bil izvoljen, pa ni čestital. Temu izkrivljenemu pogledu na dejstva in resničnost se je smejal cel svet. Kot predsedujoči Evropske unije je s tviti razširjal teorije zarote in žalil točno določene poslance evropskega parlamenta, med njimi celo pokojnega poslanca, kar se do sedaj v zgodovini še ni zgodilo in se verjetno tudi ne bo.

Strategijo žaljenja premier vodi tudi, in predvsem, doma, kjer so najbolj na udaru kritične novinarke, zaradi česar je bil tudi obsojen na sodišču.

Včasih premier nedostojno komunicira kar z vsemi državljani; hote ali nehote, kdo bi vedel kakšna je ta njegova strategija; pa ravno v času epidemije se je to zgodilo. Umna strategija to prav gotovo ni bila, saj smo bili državljani užaljeni in so se nekateri začeli vesti nerazumno ravno v tem času največje zdravstvene krize, kar nas je privedlo do takrat neslavnega svetovnega rekorda po številu umrlih zaradi kovida. Spoštljiva komunikacija bi bila prava strategija, ki pa je premier očitno ne obvlada.

Pri oceni premierjeve strategije pri zunanji politiki glede odnosov s Kitajsko vsak izkušen diplomat samo zmajuje z glavo…

Na strategijo objavljanja sklepov vlade na družabnih omrežjih namesto v uradnem listu in vladanja z odloki namesto z zakoni, seveda ustavno sodišče ni pristalo, kar kaže na to, da pri nas še ni vse tako izgubljeno kot v Rusiji.

Rusi verjetno v zadnjih dvajsetih letih niso imeli možnosti poštenih volitev, da bi se lahko rešili avtokrata in katastrofalno slabega stratega, ki cel svoj narod vodi v pogubo iz katere se bodo pobirali več desetletij. Slovenci pa to možnost imamo in upam, da bomo na prihajajočih volitvah ustavili brezglave in škodljive strategije premierja vlade.