Na vsebino

Belokranjci imamo v krvi najboljši gen za preživetje

Hej, ta vikend bo v znamenju volitev. A rečeva kako na to temo? Mah ne, raje ne. Dovolj je drugih odprtih tem, ki obdeluje to nedeljsko perečo tematiko…ampak! Vseeno se bom posredno dotaknila te teme. Če lahko temu tako rečem. A ti veš, kako močan gen za preživetje imamo Belokranjci?

Sprehodiva se malo skozi zgodovino…to območje je bilo poseljeno tukaj mnogo mnogo prej, predno so belokranjske roke stiskale všečke na Facebooku in mnogo mnogo prej, predno so priklopili prvi pralni stroj v belokranjsko gospodinjstvo. Bela krajina je bila v preteklih stoletjih pojem gospodarstva, kulture, razvoja. Vse pomembne trgovske poti so se križale na našem ozemlju. Bili smo pojem na tistem na roke narisanem zemljevidu. Veliko bolj napredni so bili naši predniki od vseh nas sedaj. Na to smo lahko ponosni. Če pogledamo njihova razpoložljiva sredstva in jih primerjamo z našimi, oprosti dragi moj, mi nimamo za burek. Ampak to ne gre kriviti samo nas, ki tukaj živimo. Svet se je spremenil v tej smeri, da na žalost na nekatere stvari več nimamo sami toliko vpliva. Postajamo vse bolj odvisni od drugih, zato je hudičevo pomembno, komu zaupaš svojo glavo. Ali pa škarje in platno. Bistvo je popolnoma isto.

Tisti gen, ki sem ti ga omenila na začetku, pa sedaj pride na plano. 500 let nazaj so se borili z Vahto in to samo z dvema konjema. Danes se še vedno skušamo čim hitreje prepeljati skozi, četudi ima redko kdo pod ritjo že manj kot 100 konjev. Ampak rinemo. In rinili bomo s svojo trdo glavo, dokler bo treba. Ni je naravne ovire, ki bi nas ustavila. Kolpa? Ah daj daj, Kolpo si preskočil tik tak, pa če si moral peljati k sosedom cepit živino ali pa skočit na obisk h kaki čedni deklici. Hribi, obkolpska nižina. Po gričih smo se radi sprehajali, ker je tam vedno rasla vinska trta. Dol ob Kolpi smo imeli najlepšo solato in čebulo, ker boljše zemlje ni nikjer okoli. Če je kak tujek kdaj videl pri nas kako slabo stvar, smo mi iz nje potegnili najboljše.

Belokranjci smo vedno živeli v sožitju z naravo in okolico. Za nas ne obstajajo beli, črni, rdeči ali kockasti. Vedno smo odprtih rok sprejeli vse in z vsakemu na svoj način zaživeli. Upam, da bomo generacije, ki tukaj živimo danes in ki bodo na tem območju ostale, v istem duhu ta trend tudi nadaljevale. Strpnost in sožitje. Tudi, ko so se razgubili po svetu, niso pozabili svojih korenin. Kamorkoli greš, vedno najdeš nekoga svojega. Mi smo na skoraj vseh celinah. Sicer ne vem, če na Antarktiki že kdo preučujemo cesarske pingvine, ampak ni reči dvakrat, da se v bodoče ne more zgoditi tudi to.

Saj veš kako vsi, ki odidejo iz Bele krajine, ponosno povejo, da imajo naše korenine? Žlahta se vedno rada vrača nazaj…domov. Ker tukaj smo ljudje, ki svojim prijateljem na obisku na mizo znosimo vse iz hladilnika, pa še pol stvari iz kleti. Tukaj smo ljudje, ki nimamo nikoli prazne kleti vina in z nasmeškom na obrazu vsakemu natočimo kupico Metliške črnine. In mu rečemo, da je boljša od cvička. Tukaj smo ljudje, ki se ne sramujemo svojega narečja in s ponosom povemo, da Belokranjci. Tukaj smo ljudje, ki imamo hudičevo dober gen za preživetje v vseh pogojih. Bodisi naravnih, bodisi si vseh tistih umetno ustvarjenih, ki nam jih streljajo v glave. Z nami ne morejo manipulirati, to smo že večkrat dokazali.

Ta teden sem žal nekaj dni s tamalo preživela v bolnici. Te viroze, ki krožijo okoli po zraku, so se ustavile tudi pod našo streho. Biti nekaj dni zaprt z majhnim otrokom med štirimi stenami je grozno. Sploh če to ni tvoj življenjski stil. AMPAK! Vedno je nekje nekdo domač. Belokranjec. In tako je bilo tudi na otroškem oddelku v bolnici. Če ne bi bilo nje, Belokranjke, ki mi je skuhala kavo in to ne tisto instant, ampak pravo turško iz džezvice, ne vem kako bi preživela. Hvala M., ker si z dozo kofeina polepšala najino bivanje na tvojem oddelku.

Vidiš, to je tisto bistvo. Ne glede na to kje smo, kaj smo, vedno se najdemo. Vedno si pomagamo. Vedno se rešimo. In naj tako ostane tudi v bodoče. Začenši s ponedeljkom po volitvah.

Vir: Busy Blonde Blog

Polno zasedena blondinka, čistokrvna Belokranjka. S familijo, službo in podočnjaki na hrbtu. Prikrita hedonistka, ki klišejsko ljubi hrano, vino, modo in potovanja. Čisto zares in nezlagano pa obožuje svojo Belo krajino. Vsak petek si preberite njeno s sarkazmom in humorjem začinjeno razmišljanje o življenju povprečne družine v Beli krajini.

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj