Minil je še en praznik. Kulturni praznik. Veseli me, da je moja dvoletnica prikorakala v sredo iz vrtca in znala povedati, da je bila Julija Francetova simpatija. Da je France napisal Zdravljico. Da je pisal pesmice. In da ob Zdravljici stojimo. Ne sedimo. In ne ploskamo. Bravo za vzgojiteljice, ki jim v njihove male procesorje že sedaj nalagajo podatke o Prešernu, ne pa o vseh drugih neumnostih, ki krožijo okoli njih.

Priznaš ali ne, Prešeren je legenda. Sicer pa traja nekaj časa, da do tega spoznanja prideš. Ko smo se z njim prvič srečali v osnovni šoli, je bilo vse, kar smo si zapomnili to, da je bil pijanec. Doktor fig, doktor who? Po šolskih hodnikih smo se znali dreti, da je pisal pesmi zato, ker je bil vedno pijan. V srednji šoli, ko smo spoznavali globlji pomen njegovih del, se je ta teorija samo še poglabljala. Samo takrat več nismo kričali na glas. O tem koliko je gospod pil, smo samo še po tihem mrmrali v svojih klopeh. Ko smo odpisali maturo in zakorakali v svet odraslih, pa se je plošča obrnila. V Prešernu več nismo videli odvisnika od alkohola ampak tipa, ki ve kaj dela. Ki je faca. Sicer pa, da vidim tebe, kako bi brez deci črnine skupaj sestavil sonetni venec. Jaz ne bi znala niti magistrala.

Veš, Prešeren je že takrat vedel, da je za zdravje človeških odnosov vino dobra stvar. Veliko boljša od današnjega spleta. Bojim se, da bomo počasi sami sebi zanetili tretjo svetovno vojno. Samo ta bo minila brez trupel v mlaki krvi, brez obešenih ženk na kolih in brez otrok v taboriščih. Čaka nas veliko hujši konec. Pripravljamo si teren virtualne vojne. Tukaj zaradi nemoči ne boš izgubil življenja v fizični obliki. Lahko pa ga boš v virtualni, saj bo poraz tako močan, da se boš odklopil od spleta in posledično od sveta.

Dva močna tabora. Sredina ne obstaja. Na eni strani tisti, ki otroke krstijo. Na drugi strani starši, ki kričijo da se kršijo otroke pravice. Na eni strani cepimo otroke, na drugi strani strogo prepovedujemo cepiva. Na eni strani otrokom v sobe montiramo televizije, na drug strani prepovedujemo vso tehnologijo. Na eni strani matere otroke hranijo z umetnim mlekom, na drugi strani jih dojijo do petega leta. Na eni strani matere dojijo otroke, na drugi strani matere dojijo pse.

Veliko vroče krvi se zadnje čase preliva po spletu. Splošno pa je opaziti, da smo ljudje izgubili kompas. Kaj misliš, da bi na to porekel Prešeren, če bi bil še živ? Ko bi videl svojo zapuščino in umetnost, ki se kiti z njegovim imenom, bi ob Ljubljanici moledoval Povodnega moža, da ga čim prej vzame s sabo. Misliš, da bi Prešeren cepil svoje otroke? Jim bi kupil najnovejši mobitel ali najnovejšo stekleničko za mleko? Ne vem, kako se bi znašel v teh sodobnih časih. Si pa upam trditi, da ko bi bilo vprašanje pomena kulture, bi še vedno stavil na svoj Sonetni venec in Pevca.

Te dni se sigurno obrača v grobu. Verjetno se je tudi Cankar iz leve obrnil na desno. Ker ob vsem tem trič traču te začne žuliti pod levim rebrom. Kdaj bodo napisali priredbo Hlapcev? Kje so časi, dragi Cankar, ko si pisal o tem, kako smo hlapci na svoji zemlji? Danes smo samo še hlapci svoje nerazumnosti in nerazsodnosti.