Sedim in od daleč opazujem, kako so postale duševne stiske vsakdanje, a še vedno niso sprejete v družbi. Ne gre mi v glavo, zakaj so tovrstne težave za večino pravzaprav sramotne. Verjetno je to eden izmed razlogov, zakaj se je toliko težje izpostaviti, ko do stiske pride. Medtem ko ob vročini in slabem počutju gremo do zdravnika, se ob najglobljih krčih duše še bolj zapremo vase in trpimo.

Pa razmišljam na glas… sistematski pregledi, ki te spremljajo od rojstva do konca izobraževanja ali celo dlje, vsi zdravniški pregledi, preden se zaposliš ali pa opraviš izpit za katero izmed vozil, šola za starše preden rodiš. A najpomembnejše, tvoje duševno zdravje ni nikoli prioriteta. Pa vendarle se ostale bolezni razvijejo kot posledica tega.

Ko telo pregori, ne moreš ponoči spati, glava polna misli, telo brez energije. Sami veste, kako hitro ste zboleli ob izgubi službe, ob stresu. Kdaj bo psihoterapija postala primarna v zdravstvu? Kako dolgo bomo čakali, ko bo res že voda v grlo tekla in končno dobimo termin pri zdravniku z ustreznim znanjem? Pa če bomo ob drugi uri zjutraj klicali na kakšno telefonsko številko za krizne trenutke, bomo tudi zaman klicali. Nekako so vsi tukaj, a hkrati nikogar ni. Če pa so, si tovrstne storitve povprečen Slovenec ne more privoščiti.

Torej, zakaj se psihoterapija ne uvede kot obvezna ob koncu devetletke? Če so v ta namen namenjene šolske psihologinje, potem sem doživela razsvetljenstvo, ker sem potemtakem živela v zmoti, da k njim hodijo le učenci, ki povzročajo nered v razredu. Prav tako bi bil potreben klepet pred vstopom iz srednje šole na fakulteto, iz fakultete v prvo redno zaposlitev. Ob izgubi službe. In prav tako bi bil nujno potreben en tak pogovor pred načrtovanjem družine oziroma sočasno ob vsaki zvezi. Ter na koncu ob vstopu v pokoj. Gre za prelomnice v življenju, skozi katere gremo vsi nekoč prvič in zaradi katerih se včasih počutimo izgubljene. Sprememba okolja, drugačen urnik, slabi odnosi z nadrejenimi, nerazrešeni vzorci. Vsako poglavje prinese ogromno pozitivnih in negativnih stvari, ki jih vsak predeluje na drugačen način. Oziroma jih večina ne predeluje in zato so stvari takšne, kot so. Težave v življenju lahko enačimo s kozarcem. V kozarec natočimo vodo oziroma breme. In zdaj vzamemo ta kozarec s stegnjeno roko. Najprej bo ta balast komaj moteč, a z vsako minuto bo postajalo težje. Vse do točke, v kateri ne bomo več sposobni kozarca držati in bo padel na tla ter se raztreščil na tisoč koščkov. Podobno tudi mi počimo, ko v sebi predolgo nosimo takšna in drugačna bremena, ki se nabirajo skozi leta. Veliko si nas prikriva oči in živi v mehurčku, v katerem je vse lepo. Gre za travme, ki so z nami že od otroštva, saj so jih starši nehote prenesli na nas in tako se prenašajo vzorci iz roda v rod. Vsak, ki živi v svojem mehurčku, naprej prenaša te vzorce, ker se ne zaveda, kako globoko zares tičijo. Ravno zato bi morala biti psihoterapija ob vsaki življenjski prelomnici primarna. Sram, ki se ob tem poraja pri posamezniku, bi moral biti za vselej odveč. Stigma, ki se pojavi ob stavku, da obiskuješ psihoterapijo, je zastarela. Pa vendar še vedno tudi sama storim napako in ob tem vprašam, za kakšne težave gre. Zavedam se, da na to močno vpliva družba, čeprav je v zadnjih nekaj letih postal že skoraj modni hit po Instagramu in Facebooku pisati o ozaveščati o duševnih boleznih. A to ni dovolj, v družini bi moral biti pogovor o vseh temah sprejet in če bi tukaj bila zadeva urejena, bi bilo toliko lažje. Pa temu ni tako. Že pogovor o menstruaciji in spolnosti je še vedno tabu tema pri veliko družinah, pa čeprav smo plod slednje. In če je že to tabu tema, kako ne bo doživljanje duševne stiske. Pa iskreno ne vem, kako ven iz tega začaranega kroga, razen da smo mi tisti, ki moramo narediti spremembo.

Ugibam, da so pogovor o težkih in lepih trenutkih znotraj družine, iskrenost do samega sebe, soočanje s stisko in izkazovanje čustev na glas dober začetek sprememb. Pravzaprav je tako, da nikoli ne boš spremenil drugih, lahko jih pa sprejmeš takšne kot so in sam delaš spremembe, posledično pa s tem navdihuješ ostale. Seveda bodo še vedno posamezniki, ki bodo duševne stiske in bolezni stigmatizirali, a nekako ti posamezniki niso pomembni, ker je na koncu pomembna celota. Tako kot so vsi desetletja nazaj nosili bele adidaske, tako bo mogoče čez nekaj desetletij psihoterapija sprejeta kot nekaj normalnega in nujno potrebnega ob življenjskih prelomnicah.