Zdaj že vsi ptički čivkajo, da smo prodali našega volvota, ki je bil naš edini avto. Uradno smo danes 12 dni brez avta in do zdaj še ni bilo večje krize, da bi ga pogrešali. Vse bolj in bolj pa ugotavljam, da smo zdaj, ko smo brez avta bolj mobilni kot smo bili prej.

Dovolite, da vam razložim kaj imam v mislih. Ponavadi je tako, da se s tistim prevoznim sredstvom s katerim gremo od doma, domov tudi vrnemo. Jaz pa grem lahko jutri v službo z avtom, vmes kakšen opravek naredim z biciklom in domov se lahko vrnem z avtobusom.

Lahko dam še praktičen primer. Zjutraj dežuje in vreme ni primerno za bicikel. Ker se mi mudi v službo vzamem avto za souporabo. Vmes se vreme popravi in zato med malico vzamem bicikl za souporabo in odbicikliram nekaj pojest. Po službi sem zmenjen za pijačo in ker vreme ni odločeno ali bi deževalo ali ne grem raje z avtobusom kot pa z biciklom. Pijača se nato zavleče, avtobusi ne vozijo več tako pogosto in tudi preveč je bilo pijač, da bi domov vozil sam. Zato naročim taxi, ki me za nekaj evrov varno odpelje domov. Domov pridem brez rizika in nikjer nisem pustil nobenega prevoznega sredstva, ki bi ga bilo potrebno naslednji dan iti nekam iskat.

Ampak to so stvari, ki si jih lahko človek privošči v večjih mestih. V Beli krajini ne bi niti približno mogel funkcionirati na tak način. Če doli ne bi imel lastnega prevoznega sredstva ne bi bilo tako enostavno. Si predstavljate, da iz Male Plešivice pozovem taksi, da me odpelje domuh? Najprej bi trajalo celo večnost da sploh pride, koštal bi pa tudi več kot kazen, ki bi jo dobil, če bi vozil pijan.

Trenutno še ne pogrešamo lastnega avta, bomo pa videli kaj bo prinesel čas. Kot sem že omenil smo brez avta šele 12 dni. Je pa še nekaj dobrih stvari, ki so prišle s tem, ko smo prodali avto. Ena dobra stvar je ta, da zdaj bistveno več kolesarim kot sem prej za kar mi je moje telo zelo hvaležno. Ugotovil sem da se da kolesariti tudi po dežju, če imaš primerno opremo in tudi da je v Ljubljani ravno bicikel najhitrejše prevozno sredstvo, kadar zunaj dežuje.

Druga dobra stvar pa je ta, da sem prvič v življenju vozil električni avto. Če našega ne bi prodali se to sigurno še ne bi zgodilo. Zmeraj sem bil skeptičen glede električnih avtov in nikoli niso v meni vzbujali nekega zanimanja. Kljub temu pa sem upal, da čim prej dobim priložnost, da kakšnega probam.

Prvi električni avto, ki sem ga vozil je bil BMW i3. Ne zato, ker sem si želel, ampak zato, ker je bil drugi avto, ki je bil takrat na razpolago, električni Smart Fortwo, mi pa smo potrebovali avto za najmanj tri osebe. Po prvi izkušnji vam lahko povem, da je vožnja električnega avto nekaj najbolj enostavnega kar sem probal. Imaš pedalko za bremzo in gas in v praksi pedalke za bremzo skoraj nič ne uporabljaš saj avto začne zavirati sam, ko spustiš gas. Na klancu avto stoji in ne polzi nazaj in ko pritisneš gas preprosto spelje.

Električni avto je za po mestu super. Kratke razdalje ter veliko ustavljanja in speljevanja je najlažje premagovati ravno z električnim avtom. Kot vemo so za avtomobile na fosilna goriva kratke razdalje strup, medtem ko na električnih avtomobilih ne puščajo nobenih posledic. Poleg tega osebni električni avtomobili nimajo sklopke in menjalnika, ki tudi zelo trpita pri mestni vožnji. Daljša potovanja bi bila z električnim avtomobilom verjetno kar dolgočasna, ampak ne morem soditi dokler ne probam.

Bi bil pa električni avto primeren tudi za vsakega, ki živi in dela v Beli krajini. Tam razdalje niso nikoli tako velike, da z električnim avtom ne bi mogli v službo in nazaj, in to večkrat. Se pa seveda vse ustavi pri ceni. Nakup električnega avta je še vedno dražji kot nakup avtomobili na fosilna goriva, je pa vprašanje, kateri avtomobili so dražji za vzdrževanje. Tega podatka nimam, ampak po občutku bi rekel, da je vzdrževanje električnih avtomobilov cenejše.

Še vedno se odvajamo od lastništva avtomobila in še vedno tu in tam pokukam na avto.net. Abstinenčne krize še ni bilo jo pa še vedno pričakujemo.