Pa začniva na koncu:

Sodelavec je zjutraj ob 7.00 vletel v pisarno, me pogledal in se na vratih na levi peti bogaboječe obrnil nazaj. Ucvrl jo je skozi vrata, kot da je Drakula, ki je zagledala križ, polit s sveto vodo in okinčen s česnom. Čez dve sekundi je vseeno zbral pogum in malo bolj umirjeno stopil nazaj noter. Ostala dva sta ga začudena pogledala. Plaho jima je odgovoril: »A vidva ne vidita, da nima makeupa? Pomeni, da danes čim dlje stran od nje!«.

Pa se vrnimo na začetek zgodbe.

Sploh ne vem zakaj sem popoldan iz službe domov privlekla računalnik, ker sem že ob puljenju kabla iz vtičnice vedela, da ne bom delala. Zvečer sem mrtva padla v posteljo in dokler sem prebirala še zadnjo pošto, sem se že bala naslednjega jutra. Jutra, ki se pri nas začne med 03.45 in 04.15. Tamala se vsako jutro zbudi okoli četrte zjutraj. Danes se je zbudila še starejša. Dokler se je on pakiral za službeno pot, smo mi že kuhali kavo v kuhinji. Ne vem katera je tulila bolj, mlajša ali starejša. Pokonci sta dvignili celo bajto. Pa komaj 4 zjutraj je. Še dobro nisem začela dneva, že ne morem več. Odprla sem jima vrečko smokija, tistega koruznega, zdravega. In dokler sem sebi kuhala kavo, sem na glas navila El Amante, da so ju zvoki latina vsaj malo preglasili. Ob pol petih zjutraj smo vse tri na pol v smehu na pol v joku že plesale po kuhinji. Kaj pa naj. Ob kavi, cviljenju in cukanju sem skoraj pozabila na njegove boarding pass-e, tako da sem deset minut predno je odšel na letalo, še s toplimi papirji letela za njemu po hiši. Srečno pot dragi, hvala ker me za vikend puščaš samo v kobrinem gnezdu.

Človek bi glede na uro vstajanja mislil, da do pol sedmih zjutraj skuham kosilo, operem dva stroja perila in napišem 3 objave.

V resnici…se v teh treh urah komaj počešem. Pojma nimam kaj delamo. Dokler sem si jaz v kopalnici umivala zobe, je mlajša mrzlično iskala po omaricah vtičnico, kamor bo vštekala električni radiator in vlekla tiste kable po kopalnici gor in dol. Starejša mi je vneto ponavlja »Mami, a veš zakaj jaz kakam?«, dokler po 23. ponovitvi s polnimi usti zobne paste le nisem vprašala »zakaj«. Običajno se pri nas oblačimo tako, da se lovimo po dveh nadstropjih, dokler ju na zadnje skoraj da ne zvežem dol v garaži in pod prisilo v karate objemu obuvam. Pa ravno danes, ko se megla ni in ni hotela dvigniti, si je starejša zaželela kratkih hlač. Jaz kavbojke gor, ona dol. Gospodično sem poslala v spodnjem perilu na balkon, da se na lastne oči prepriča o vremenskem stanju na našem dvorišču in ko se je vrnila nazaj v sobo, je rekla: »Mami, zunaj je mrzlo. Sem ti rekla, da je mrzlo!«. Mlajša si je ta čas ravno tlačila v usta polnilec za telefon. Ja, super. Kar daj. Malo se še nafilaj, ker nimaš še dovolj energije. Nekaj pred sedmo sta bili pripravljeni za odhod v vrtec, jaz pa sem si še vedno z eno roko na noge vlekla prvi jeans, ki sem za zagrabila, z drugo pa že tlačila v žep na riti Nalgesine, da me neha bolet glava. Ok, počesana sem, zobje so umiti, oblečena sem. Še obujemo se in gremo. In ko pridem v pisarno, jim je jasno, zakaj naj me pustijo na miru.

Že takoj na začetku sem jim razložila potek mojega dneva. Ko bom prišla brez makeupa, naj bežijo čim hitreje in čim dlje, kolikor jih lahko nesejo noge. Ker to pomeni, da se je moj dan začel kaotično. Zelo kaotično. Brez časa, da se v miru uredim. In edina stvar, ki jo hočem takrat od njih, je skuhana kava na moji mizi.

Zato vsako jutro prvo plaho pomolijo svoje glave skozi vrata in če na mojih ustih zagledajo rdečo šminko, optimistično vstopijo. Dan bo dober, dan bo pozitiven. Ko na drugi strani vrat zagledajo zombija, ki s podočnjaki in brez nasmeška tipka po tipkovnici, pa raje počasi in potihoma zaprejo vrata in jo ucvrejo vsak v svoj konec Slovenije. Oni vejo, da se moraš bati ženske s čopom in brez maskare.