Minevajo prve počitnice v šolskem letu. Prvič so tudi »naše«, ker imamo v družini šolarja. Otrok 1 se je počitnic veselil, saj počitnice pomenijo, da nima pouka.

(V torek ali sredo si je zaželel, da bi pa zdaj spet lahko šel kaj pogledat v šolo. Očitno mu tam ni preveč hudo, kar je dobro.)

Ta teden je bil pester. Otrok 1 in 2 sta ostala doma in preučevala gradbena dela okoli hiše, kar je meni prineslo veliko pranja oblačil in čiščenja čevljev (in 0 dela z njuno animacijo, zato mi je uspelo izpolnjevati svojo srediletno zaobljubo o pogostejšem branju knjig, aleluja). Nato se je ohladilo in začelo deževati, zato so se gradbena dela do nadaljnjega prekinila in čas si je bilo treba krajšati kako drugače.

Izjemno optimistično sem se odločila, da bomo en dan skupaj pekli piškote. V načrtu je bilo, da bi mi Otrok 1 in Otrok 2 po svojih najboljših močeh pomagala, zato ker pač montessori, Otrok 3 pa bo spal, ker bo v traku privezan name. Približno tako je prvih dvajset minut tudi bilo. Potem sta se večja otroka naveličala, ker mi je zmanjkalo otrokom prijaznih nalog. Ko se je pečica segrela, sem ugotovila, da so vsi pekači od zadnje uporabe ostali umazani. Dokler sem jih pomivala je pečica pekla sama sebe. Nato je nekje med streljanjem piškotov iz testomata Otrok 3 glasno postal lačen in kazalo je, da se bo proizvodnja morala ustaviti, en pekač pa bo ostal v pečici »malo« dlje.

Na srečo se je na pokušino piškotov oglasil moj brat. Verjetno si ni predstavljal, da jih bo moral najprej tudi speči, nato pa še pomiti vso posodo in pripomočke, obrisati delovne površine, pomesti in obrisati tla ter Otrokoma 1 in 2 pripraviti večerjo.

Tako je pač to, ko prideš na obisk k mami z dojenčkom. In tako je pač to, ko si mama z dojenčkom zatupi, da hoče domače piškote.

To je bilo v sredo. Danes jih je samo še za vzorec. Nikogar ni motilo, da so se ljubke oblike iz surove mase v pečici razlezle v brezoblične ploskve.

V četrtek sem doživela manjši šok. Otrok 3, ki je bil do zdaj sposoben zaspati (in tudi spati) samo v mojem naročju, se je ob svojem običajnem dopoldanskem uspavanju začel na vse pretege izvijati iz mojih rok, zato sem ga položila v njegovo posteljico, kjer se je hitro umiril in zaspal.

Meni pa ni nič jasno.

Kar naenkrat sem se lahko šla stuširat brez, da bi si morala najti varstvo nekoga s fraj rokami. Pod tušem sem bila lahko več kot tri minute. Ves čas sem pogledovala, kje je Otrok 3, ker sem tako strahovito navajena, da je nekje v moji neposredni bližini.

Prav zato sem bila tudi čisto malo žalostna. Na, se je že začelo. Tri mesece sem bila skoraj edini sprejemljivi ležalnik, zdaj je pa možakar kar naenkrat že velik in me odpika. Kar naenkrat več nimam izgovora, da celo dopoldne presedim na kavču, ker, glej, pač ne morem, otroka mirkam, če ga dam iz rok, se bo zbudil, a ne. Zdaj pa tako. Še kakšno leto, pa si bo našel punco in se odselil in jaz, ki sem ga cele dneve nosila naokoli, bom ostala sama na svetu.

Ne smejte se mi. Še meni sami je smešno, kako me je takšna malenkostna, običajna (in v bistvu čisto pozitivna) stvar pretresla.

Veš, en odličen nasvet sem nekje prebrala: »Ravnaj z vsakim svojim otrokom, kot da je tvoj zadnji.« Žal mi je, da nisem slišala tega že pred tretjim otrokom.