Zadnji teden dni, nekje od prejšnjega petka naprej, me čas neverjetno prehiteva. Hitim iz obveznosti na obveznost.
Iz vaj na vaje, iz vaj v službo, iz službe na vaje, iz vaj na snemanje, iz sestanka v šolo. To je ta hitri tempo sedanjega časa v katerem živimo, v katerem ne najdemo pravega časa za tisto kar nas izpopolnjuje notri. V nas. V duši. Hitimo sem in tja, nakopljemo si na glavo toliko obveznosti, da komad shajamo. Ob tem pozabljamo na čas zase. Čas, ko si napolnimo dušo z dobro knjigo, dobro glasbo, kozarcem dobrega vina, ljubeznijo bližnje osebe ...

Med tednom imamo vsi svoje obveznosti, služba, šola. Dopoldne, popoldne, nima veze, vzame ti čas, ker je nujno v življenju. Nekaterim pa to ni dovolj in v življenju iščemo dodatne izzive in si poleg tega ali morda celo poleg tega obojega, čas med tednom zapolnimo še z aktivnostmi v mladinskih organizacijah in podobno. Te pa znajo velikokrat vzeti čas tudi med vikendi, kot so raznorazni dogodki. Če si pa po vrhu še glasbenik so pa vikendi nasploh tvoji delovni dnevi. V vsem tem ti malo časa ostane za tisto kar sem prej napisal. A to človek nujno rabi. Duševno regeneracijo.

Žal prevelikokrat potem ljudje, ki so ob tebi trpijo, ker te malo vidijo, ker te nimajo ob sebi in to tudi nosi nekakšne posledice. A takšno je zaenkrat naše življenje, sploh dokler smo mladi in smo v fazi dokazovanja saj to trg od nas zahteva. In tisto malo prostega časa, ki si ga uspemo nekje splanirati, moramo nujno čimbolje izkoristiti.

Samo, da pridejo prazniki ... v Ljubljani že lučke obešajo ...