Čiv čiv

Ali naj vam povem kaj o sindromu gnezdenja?

To je pojav, ko ženska pred porodom začuti močno potrebo po tem, da pripravi svoj dom na prihod novega družinskega člana. To ne pomeni, da začnemo v dnevno sobo nositi vejice in jih lepiti skupaj z blatom in izbljuvki, ampak da ob enajstih zvečer čutiš, da moraš sneti vse zavese v hiši in jih oprati.

(To zadnje sem si izmislila. Sem pa na večer pred odhodom v porodnišnico po Otroka 2 očistila vse čevlje v hiši.)

Ko sem ob novici, da se nam bo pridružil Otrok 3, preplašeno brala bloge mam-starešin s 3+ otroki, sem izvedela, da se v tretji nosečnosti t.i. sindrom gnezdenja pojavi znatno prej.

To lahko potrdiva tako jaz kot g. Mož, ki ga že cel teden po hiši preganjam z bormašino in zahtevam, da v zid našraufa kose pohištva skandinavskega porekla. Čisto realno pa kot laik menim, da se gnezdenje v tretji nosečnosti ne pojavi prej zaradi drugačne razporeditve hormonov, ampak ker ti je povsem jasno, da imata dva otroka neskončno mnogo stvari; majhen dojenček, ki se ti obeta, pa še enkrat toliko.

Zato sem enkrat okoli novega leta ugotovila, da je skrajni čas, da Otroku 1 in Otroku 2 presortiram oblačila.

Ta sklep se je rodil ne toliko iz notranje težnje, ampak iz enostavne potrebe, ker imata tvoja otroka kar naenkrat dve omari, polni oblek, ti pa nimaš pojma, kaj jima boš naslednje jutro navlekla na telo, ker jima je vse, kar primeš v roke, premajhno.

Zato si hvaležna za vsak kos oblačil, ki ga »pojerbaš« od večjih otrok iz svoje okolice. Omara se še malo napolni in otroke za silo sproti oblečeš. Pride teta s kupom rabljenih oblek. Hvaležno jih vzameš in neskončno število majic z vozili in hlač z žepi za robčke in avtke potlačiš, da se dajo vrata omare zapreti. Dva dni pozneje nič hudega sluteč odpreš omaro in tvoj prestrašen krik zadušijo kupi oblek, ki se zvalijo nate. Otrokom že davno ne naročaš več, naj se zjutraj sami oblečejo, saj veš, da je treba najprej premetati dva kubika oblačil, da naletiš na nekaj, kar jim je res prav.

Ali vsaj približno prav.

Ali vsaj še ne nedopustno premajhno.

Dostop do leve strani omare je sploh popolnoma prepovedan, saj je zasut s kupi oblek, ki so tja prišle po eni od naslednjih izvrstnih idej:

• »Aha, semle bom dala vse, kar je Otroku 2 že premajhno, dokler se ne nabere dovolj, da to pospravim v kakšno škatlo!«
• »Aha, zdaj, ko je poletje, bom sem dala vsa zimska oblačila Otroka 1, dokler jih ne bom pospravila v kakšno škatlo!«
• »Aha, to je sicer za poletno sezono, ampak Otroku 2 še preveliko, toda v primeru, da Otrok 2 tekom poletja kaj zraste, mu ne bom rabila oblek iskati v kakšni škatli, ampak bo kar tukaj v omari, pripravljeno in priročno ter sploh ne zametano s kubiki oblačil, ki se jih ne bom upala niti pogledati, niti dotakniti!«

Zagotovo je bil vmes tudi kakšen »Ma dej, ne da se mi« moment, ko sem v trenutku naveličanosti pospravila tja še kakšen kos, kateremu se mi takrat pač ni dalo iskati mesta.

Tako sem si po nekaj incidentih, ko so me zasula oblačila ali pa z g. Možem zjutraj za vrtec nisva mogla obleči otrok po srednjeevropskih standardih, dejala, da sem sama gospodar svoje usode, zvlekla vsa majhna oblačilca na tla v dnevni sobi in se lotila megalomanske misije sortiranja oblek.

Ob vedno prisotni rahli slabosti, ki je bila nemara posledica zgodnje nosečnosti, nemara pa strahu ob zavedanju, kakšno nalogo sem napadla.

Iz več smeri sem dobila ponudbo za pomoč pri tem delu, pa je nisem hotela sprejeti. Deloma, ker sem bila prepričana, da bom dovolj zadovoljna samo, če to storim sama, deloma pa zato, ker me je bilo sram, do kakšnega stanja sem dopustila, da se oblačilne zadeve razvijejo.

Pa mi je nekako uspelo.

Še kak mesec bo mir. Potem pa gremo spet.