Potem pa se enkrat zgodi tudi takšen dan, ko se vsi planeti poravnajo (ali kaj že naj bi planeti počeli, da vplivajo na naše psihofizično stanje) in mi uspe po službi preživeti popoldne z Otrokoma čisto zenovsko. Kot v risanki imam na eni rami duha Marie Montessori, ki mi odobravajoče kima, in Andreje Poljanec, ki se ponosno smehlja.

Kakor hitro pripeljem Otroka iz vrtca, Otrok 1 sede za mizo in prerisuje delovna vozila iz kataloga Bruder igrač. Katalog Bruder igrač je za predšolske fante to, kar je avto.net ali mobile.de ipd. za kreditno sposobne fante. Otrok 2 je nekje okoli kock in zlaga nekaj, kar verjetno prav tako izhaja iz kataloga Bruder igrač.

To da meni dovolj časa, da nekaj ukrenem proti pomanjkanju ogljikovih hidratov v gospodinjstvu (razen tistih v obliki čipsa) in zamesim testo za žemlje (mimogrede, saj sem dan prej pekla kruh, ampak o njegovem agregatnem stanju ne bomo govorili). Ker sem danes posebno optimistična, jih naredim samo iz pirine in ajdove moke, da so črne kot le kaj, in le skopo posolim. Vmes moram hoditi gledat vsako risbo Otroka 1. Vpraša me, kaj delam. Povem mu, da mesim testo, da bomo spekli žemlje.

Žemlje so itak neskončno bolj zanimive kot kruh. Če ješ kruh, moraš dati kaj zraven, žemlja pa zadostuje sama. Pri ogljikovih hidratih zdrava pamet pač odpove. Otroka prešerno vzklikneta,da mi bosta pomagala.

Kljub temu, da vem, da bo vse trajalo enkrat dlje, bo trikrat bolj umazano in petnajstkrat manj enakomerno, je ena mojih najljubših stvari na svetu, ko mi hočeta Otroka pomagati. Potem imam približno tri sekunde trajajoče časovno okno, ko sta zainteresirana za sodelovanje, da izvedem »umijtaroke-nadenitapredpasnik-prinesitapručko« manever. Predpasnik je nujen, da se jima fino zdi in se okno interesa podaljša na 4,5 sekunde. Pomagata mi oblikovati deset bunk testa v enajstih različnih velikostih in jih vsak s svojim valovitim nožkom (spet, da se jima fino zdi) zarežeta »na pol«, da so to res prave žemlje. Otrok 2 dobi odgovorno nalogo, da pozorno spremlja, kdaj bo ugasnila lučka na pečici.

Čez pol ure sedimo za mizo vsak s svojo žemljo in Otrok 1 nam z veliko zajemalko deli juho. Juha je iz vrečke, ker pač, nekje pa so moje meje, a ne, ampak žemlje so užitne in Otroka sta navdušena, ker sta jih onadva naredila. Pojemo lonec juhe iz vrečke in Otroka mi povesta modrost iz vrtca, da je kruh, ki ga spečemo doma, bolj zdrav od tistega, ki ga kupimo (hvala, vrtec).

Mamin ego raste nekam v višave. Prmejduš, moja otroka sta fantastična. Kako sem jaz kul, ker ju tako vzpodbujam pri samostojnosti. Jaz sem prava mami leta.

Prisežem, take instamami dni rabim za vse tiste viharne večere, ki se bodo neizogibno še dogajali. In na večere, ko bom resno razmišljala o tem, da bi Otrokoma za večerjo organizirala pico iz picerije in bo edina stvar, ki mi bo to preprečila, da je to pač drag štos.