Hej, malo sem vas pa že pogrešala! Kar nekaj časa se nismo slišali in mislim da je valentinovega dan kar dobra tema za ob kavi.

No, povej, kako je bilo včeraj? Si dobila rdečo vrtnico, nov pafrum, čokolado? Ali je segel še malo globlje in iz Duty freeja zadnjo minuto priletel z novimi Swarovski uhančki? Če sta bila kje na večerji, sta se glede na objavljene menije, kar fino imela. Danes je 15. februar, dan po Valentinu. In nikogar več ne briga včerajšnji dan. Kot da ga ne bi bilo, čeprav so nanj komercialisti opozarjali že od Sv. treh kraljev. Danes ne bo rož, danes ne bo praline, danes ne bo drage večerje. Danes bo dober star kruh od srede, trenirka in S-budgetove napolitanke.

Danes smo spet vsi enakovredni in enakopravni. Je kdo kdaj pomislil, da 14. februarja delamo krivico vsem samskim? Sicer jaz sem bolj mnenja uslugo…ampak dan samskih ne praznuje nihče. Seveda ne, ker oni praznujejo vsak dan. Sreda, četrtek ali današnji petek, njim je vsak dan isti. Nam v zvezi pa je sreda s pasuljem za kosilo, četrtek s frišno oprano glavo, nalakiranimi rdečimi nohti, obritimi nogami, tesno oblekico ki jo čez ledvice komaj zapneš in pospravljeno kuhinjo, ker ješ zunaj. V petek pa z okrušenim rdečim lakom in razmazano maskaro od prejšnjega večera spet mažeš pašteto v njegovi raztegnjeni majici.

Sigurno te zanima kako smo praznovali pri nas doma? Veš kako? Tako, kot vsak dan. Včerajšnji dan ni bil nič drugačen od današnjega. On je sicer res dobil nove izvode svojih avto moto revij, ki sem jih pri blagajni mimogrede vzela, ko sem na trak zlagala plenice in wc papir. Sej vem da lahko od te silne romantike padeš v trans, ampak tako pač je. To je realno življenje. In v realnem vsakdanjem življenju ni valentinovo 14. februarja. Lahko je vsak dan. Lahko ni nikoli. Predvsem pa je takrat, ko si ga narediš sam.

Na začetku so še padala draga darila in večerje, ampak kaj kmalu ugotoviš, da štejejo malenkosti. Rdeči srčki, pocukrana sporočila na bombonjerah, šopki dragega cvetja in medvedki so aktualni prvi dve leti, ko si zaljubljen. Oziroma vse do takrat, ko ne začneta skupaj živeti. Potem pa ugotoviš, da šteje nov paket plenic, ko je treba preobleči otroka. Da šteje piškot na krožniku ob kavi, ki jo dobiš na mizo po kosilu. Da šteje posesana hiša, ko se ob enajstih zvečer mrtva primaješ iz službe in pospravljen zadnji sedež v avtomobilu, ko mora slučajno vzeti tvojega. Kosilo na mizi, ko prideš domov, je neprecenljivo. Zložene cunje iz sušilca prav tako. Pa njegova najljubša zobna pasta v kopalnici na njegovi polici in ohlajeno vino v hladilniku zame. On se potrudi zate, ti se potrudiš zanj. Ne zato, ker se bi morala, enostavno zato, ker veš da mu to nekaj pomeni. In takrat pomeni tudi tebi. Vzajemen odnos s spoštovanjem ne datira v sredino februarja. Je poanta vseh 365 dni v letu. Najlažje je to napisati. Udejanjiti pa v praksi malo težje. Pridejo dnevi, ko se bi zgrizla, dnevi, ko ga bi po hiši najraje lovila s tisto novo težko WMFovo ponvijo, dnevi, ko bi pustila razmetano posteljo, samo zato da ga bi zanalašč jezila in dnevi, ko jo bi pogrnila lepše kot v Hiltonu, ker vem da mu je to všeč. Vsega je. Lepih, manj lepih, sladkih in grenskih trenutkov. Pri nama, pri vama, pri vseh ki smo krvavi pod kožo. Vedno je malo mešano na žaru, v pečici in mikrovalovki. Če temu ne bi bilo tako, potem bi bili vsi samski vsak dan 100% dobre volje in polni energije. Pa so tiste nališpane samske deklice včasih bolj tečne od mene, ko me tamala zbudi pred peto zjutraj.

To je realno življenje para. To je sploh življenje. So male stvari, ki so lahko veliko večje kot vsi prazniki s podkrepljenimi trgovinskimi akcijami skupaj.