Demokracija?

Požvižgam se na demokracijo, ki jo v trenutnem sistemu zagovarjajo politične stranke in njihovi pripadniki, ki s svojimi stališči prepogostokrat zavijejo v skrajno desni rob njihove poti. Ob vsem tem pa imajo ogromno stvari za povedati čez bivši sistem in njegovo nesvobodo govora, diktaturo, enoumje. Predvsem slednje me je zmotilo.

Enoumje. Ok, če imaš v tako imenovanem komunističnem režimu dovoljeno samo eno stranko, ti politika žal ne more ponuditi opozicijskega nasprotnega mnenja. Torej si ga lahko sam. V tako imenovani demokraciji, kjer vlada parlamentarni sistem in imamo na voljo več političnih strank, pa to enoumje praviloma ne bi smelo obstajati. V splošnem širokem sistemu zagotovo ne, toda lahko se pojavi znotraj ene stranke.

In pojavlja se. In ne samo v eni stranki. Tudi med Belokranjci je na raznoraznih socialnih omrežjih moč opaziti izrazito pripadnost zgolj eni stranki. Gre za močno, gorečo pripadnost in neskončno simpatizerstvo do strankarskega vodje, ki trenutno vlada stranki že več kot četrt stoletja. V svojih kandidaturah največkrat nima protikandidata. Hm... Kakšna je to demokracija. No in pri teh pripadnikih ne obstaja drugo mnenje, kot zgolj tisto, ki ga poda vodja stranke.

Samo enkrat sem na svoje pisanje v kolumnah na tej spletni strani, prejel zelo buren odziv. Bila je to kolumna, ko sem si dovolil pokritizirati delo aktualne vlade. Na facebook-u se mi je odzval en par, mož in žena, ločeno. Ona me je skritizirala bolj prefinjeno, on pa direktno in v njegovih besedah je bilo moč čutiti jezo. Zelo zaščitniško sta se postavila pred vlado, še posebej pa pred največjo koalicijsko stranko. Prva stvar: tega nikoli ne bi pričakoval od njiju, saj sem ju do tedaj imel za razgledana, intelektualna liberalca. Druga stvar: tega nikoli ne bi pričakoval od nekoga, ki podpira neko mirno, nekonkretno, sredinsko stranko, brez radikalnejših potez, ki enkrat zavije na levo, drugič na desno.

Očitno se tistim, ki so najglasnejši na jeziku o demokraciji še kako nekje v podzavesti kolca po diktaturi in enem velikem vodji.

Mogoče pa je to samo zato, ker v demokraciji nismo imeli politika, ki bi odločno znal zavzeti neko stališče v korist ljudi in ga ob tem ne bi skrbelo ali mu bo odletel stolček.