Direkt v čelo (28)

V tokratnem blogu se skoraj ne morem izogniti zdravstvu. Iz svojega pogleda, iz svojih izkušenj.

Po dobrih 31-ih letih delovne dobe imam danes natanko 0 dni bolniške. Pa ne, da vmes nisem bil kaj bolan, prehlajen, celo koleno sem operiral, ampak nikoli nisem imel odprtega bolniškega lista. Operacijo kolena sem načrtoval med krompirjevimi počitnicami (s kirurgom se je dalo vse zmenit, ampak, na napotnico, da ne bo pomote), če sem v šoli kaj manjkal zaradi bolezni pa sem vse nadomestil, manjkala mi ni niti ena ura. A da, tudi na bronhoskopiji sem bil na Golniku. To je bilo pa med poletnimi počitnicami.

Tudi tokrat je vse teklo gladko.

Pozno spomladi so mi na bolj ali manj rutinskem pregledu v SB Novo mesto pri pregledu notranjih organov našli žolčne kamne. Mislim, da sta bila dva, centimeter do 1,2 cm velika. Dobim napotnico za kirurški posvet v isti ustanovi in zdravnik mi pove, da imam dve možnosti; ali počakam na napad ali pa se takoj prijavim na operacijo. Čakalna doba naj bi bila okrog enega leta, vendar, ker sploh ne vem, da imam kamne, težav pa itak nimam, bom že počakal to leto in se seveda prijavim.

Minili so dobri trije meseci in dobim vabilo na operacijo, ki je predvidena v soboto. Ja, v soboto, prejšnjo, 21. septembra.

V tednu pred to soboto opravim vse laboratorijske preiskave, ki so potrebne pred operacijo, EKG in slikanje pljuč, dan pred posegom še šolo, ki je potrebna ob takšni in drugačni anesteziji. Vse gre kot namazano, brez čakanja, skoraj na minuto točno in kot se spodobi, sem v bolnišnici 20 minut prej, kot je bilo dogovorjeno. Ob 6:10 zjutraj.

Zame je bil ta protokol nekaj novega, ampak sprejem v bolnišnico, preoblačenje v pižamo po zadnji milanski modi in sprejem na oddelek ni bila nič kaj neprijetna izkušnja.

"Ste pobriti in zakaj niste?", je bila stroga sestra, ki me je prva sprejela na oddelku. "In ne mislim vaše brade, ampak predela, kjer bi morali biti brez dlak zaradi operacije!"

"Kaj ja znam", si mislim, "mi je kdu kaj reku? Nihče nč, kaj se bom pol ja briu..." . V roke dobim brivnik, kratka navodila i eto. Baš je pasalo. Nisem se briu že stu let!

V bistvu se na tem predelu nisem bril še nikdar, ampak, če posplošim.

V sobi smo trije, ko tri "gušteri", ko pridejo v vojsko. Ene 15 minut stojimo, malo se pogovarjamo, potem sedemo na rob postelje, rečemo še kako vsakih pet minut, bogme čez pu vure že ležimo i smo bolj ali manj tiho. Vsak ma svoje brige, normalno. Glede na to, da smo vse papire, ki so ob tem potrebni, že izpolnili, zdaj samo čakamo. V bistvu je to še najtežje.

Potem pride sestra, ki nam vstavi igle, skozi katere bomo potem dobivali vse kar nam pripada kar direkt v žilo.

"Vidva s pruhom gresta prva, potem ste na vrsti vi z žolčom", pove. Se pravi, ja bom zadnji. Pa glih to je najslabše. Na SMS sem dan prej dobil sporočilo, da bo operacija ob 8:40, ampak je bila ura že 9:30, ko pride sestra in pravi, da sem na vrsti jaz. Ha! Uni s kilami so ostali v sobi, ja sm šou naprej. Kakšno zmagoslavje.

Sestra me vodi po hodniku do operacijske, kjer me poležejo na eno posteljo, potem pa me, skoraj ko v filmu Vojna zvezd, transportirajo (ne glih teleportitajo) na drugo stran prostora. Kak se temu uradno reče, iz katerega v kater prostor ne znam, samo znam, da je blo prijetno toplo, ker so mi dali ogrevane odeje.

Predstavi se mi anesteziologinja, na kratko razloži potek, pride kirurg, pri katerem sem bil na pregledu pred nekaj meseci in ravno tako na kratko predstavi proces, malo gledam v luft, poslušam kje se kaj pogovarjajo, en zraven mene popeva i pravi, kk smo danes dobre volje i pol se začne. Anesteziologinja i en od dohtarov so me že vprašali za letnico rojstva (vsak posebej), kulk sem visok (dolg bi rekli pri Maratoncih, kajti v takem položaju sem bil, ne?) i težak, sem na kaj alergičen itd... Zdravnica mi približa kisikovo masko, sestra medtem nekaj vbrizga v kanal v roki in zdravnica ob tem pravi: "Hitro si zamislite v katerem lepem kraju bi zdaj bili". "Kaj je treba res hitro?", sem odvrnil in se prebudil v postoperacijskem bloku.

Prebudil sem se čisto normalno, brez glavobola, brez omotice, nekdo me vpraša ali me kaj boli in odvrnem "Ne, niti najmanj, me pa zebe ko psa." Takoj dobim ogreto odejo in že je prijetno toplo.

"Koliko časa pa je trajal poseg", vprašam. "Natanko 30 minut."

Čez nekaj minut pome prideta dve sestri z oddelka in me s posteljo vred odpeljeta nazaj v sobo. "Prvi!", sem rekel, ko sem se vrnil v sobo, ampak mojih cimrov ni blo not. Verjetno sta bila ravno v procesu, ki je bil že za mano.

Brez hrane sem bil od prejšnjega večera od 19. ure in tako je bilo do nedeljskega jutra, ko smo dobili zajtrk. Zame je bil seveda dietni - gres na mleku, kar pa imam zelo rad. Na viziti je bilo vse OK, dobim odpustnico in po bolnišničnem kosilu me že pridejo iskat. Rogličev kronometer gledam doma.

Prvi teden se moram pazit glede fizičnih naporov kot tudi prehrane. Pri fizičnih mi ni težko, ker se tega pazim že celo življenje, težje pa je pazit na prehranske navade, ampak lahko pohvalim sam sebe, da se držim dobro! Še nikoli v življenju nisem v petih dneh shujšal 6 kilogramov.

Bolniškega lista tudi tokrat nismo odpirali, saj sem bil v sredo že na delovnem mestu. Redna previjanja in kontrole pri svoji zdravnici. Ker je operacija potekala laporoskopsko imam v svojem teleščku samo 4 luknjice. I une dlake bojo nazaj zrasle.

Kaj sem sploh hotel povedati?

Prav veliko izkušenj z našim zdravstvenim sistemom nimam, vendar pri nobeni od zgoraj naštetih izkušenj ni bilo predolgih čakalnih dob ob naročanju, pri vseh posegih me je ekipa vodila skozi proces in sproti dajala navodila, počutil sem se varno in jim povsem zaupal in vsakemu, ki bo moral opraviti kaj podobnega, lahko potrdim, da zadeve niso prijetne, niso pa ne hude, kaj šele grozne.

V takšnih situacijah se zaveš, da zadeve štimajo in so utečene. Brez medicinskih sester v našem zdravstvenem domu ne bi šlo, ravno tako ne brez svoje zdravnice, ki me iz previdnosti pošlje na več pregledov, kot bi si jih sam sploh želel (niso vsi prijetni), ravno tako ti dobro voljo in pogum vlivajo sestre v novomeški bolnišnici, kot tudi zdravniška ekipa, ki te obišče v sobi po operaciji.

In še to. Iz novomeške bolnišnice so me poklicali v sredo: "Dober dan, gospod, preverjamo ali ste v redu? Vas kaj boli, kakšni zapleti, kako se počutite?"