Povsod je lepo, pa je doma res najlepše?

V minulih treh tednih smo bili v družini bolj popotniško razpoloženi. Pa ne, da drugače nismo, ampak tokrat smo se zadeve lotili nekoliko drugače kot ponavadi.

Že v januarju smo imeli plačano letalsko karto in rezervirano sobo v Kijevu, obiskali naj bi tudi Černobil, a je korona malce zakomplicirala stvar. Če bi bil kdo od nas ob povratku covid pozitiven (midva in še en par, brez otrok), bi morali v ukrajinsko karanteno za 10 dni. To niti ne bi bilo tako narobe, če bi si lahko sami izbrali kraj bivanja in če bi se lahko v tem času prosto gibali, ampak, saj veste, da temu ni tako. No, zadevo smo odpovedali, kar nas je »koštalo« 40€ (letalske vozovnice sem kupil na črni petek in takrat si za ceno ene, dobil 2, torej 40€ za povratni let iz Benetk v Kijev za dve osebi).

Zaradi korona omejitev in velikega števila odpovedi letov sem že v maju pričel načrtovati dopust z avtom. In ker nismo takega kova turisti, ki bi ležali na plaži in drug drugega obračali kot kotlet na žaru, smo začrtali bolj avanturistično pot.

Prva postaja je bila Dubrovnik, kjer smo se ustavili na kosilu, spanje je bilo v črnogorskem kraju Lepetane. Nadaljevanje poti skozi nacionalni park Lovčen in Podgorico do albanskega mesta Shkroder na Skadarskem jezeru.

Enkrat ob zaključku poletja bom napisal podroben potopis in ga opremil s fotografijami, tokrat se bom osredotočil na nekaj drugega.

No, da nadaljujem s potjo. Našo pozornost sta si zaslužili še albanski vasici Kruje in Berat, kar tri dni pa smo nato gnetli pesek na plaži v Ksamilu. Pot nas je zatem vodila prek Grčije, mimo Meteore v Makedonijo, kjer smo si ogledali Ohrid. Ena od postaj našega potovanja je bil tudi Niš, pa predmestje Beograda in seveda Vojvodine, kjer imamo kar nekaj sorodnikov. Če bi ob sklenitvi kroga do doma naredili še 38 kilometrov, bi bila pot dolga natanko 3.000 km.

Danes sem se želel dotakniti stroškov takšnega potovanja. Kot sem že prej omenil, bo podroben opis »balkanske ture« sledil v kratkem.

Na spletu v zadnjem času berem, kako je na hrvaškem vse drago, kako ni ljudi v Črni Gori, kako se v določenih restavracijah oz. gostiščih obnašajo do gostov in podobno.

Iz prve roke vam lahko povem, da sem ob branju takšnih zapisov lahko samo presenečen. V Dubrovniku, med mogočnimi stenami starodavne utrdbe, je bilo kosilo za 4 osebe (skupaj s pijačo) natanko 63€. Natakarica in natakar izjemno prijazna. Lahko ceno kosila primerjamo s kakšnim znanim gostiščem v naši domovini? Bi bila cena nižja?

V Albaniji so cene hrane (vsaj zaenkrat) občutno nižje. Večerja, ki je zajemala aperitiv, 4 glavne jedi (od polnjenih paprik, janjetine na žaru, solat kot glavnih jedi ...), najboljše baklave kar sem jih kadarkoli jedel (seveda ni šlo brez ponovitve naročila) in na koncu še albanski konjak Skenderbeg. Cena za vse skupaj natanko 44€. Če boste slučajno kje blizu: Fisi Grill & Restaurant, Bulevardi Skenderbeu. Ne bo vam žal.

Bolj kot greste v notranjost države, bolj je vse pristno in domače. Berat, oz. vasica tisočerih oken, ki je pod Unescovo zaščito, ponuja poleg ogleda mesta-muzeja tudi odlično hrano. Obiskali smo gostišče, ki sliši na ime »Friendly House« in si privoščili kosilo za neverjetnih 17€. Za 4 osebe, skupaj s pijačo vred.

V turističnem kraju Ksamil, ki je eno lepših letovišč, ki smo jih obiskali mi, smo imeli v najemu kompletno stanovanje. Hrano smo si pripravljali sami. Strošek – minimalen.

Ko se prek Grčije in še enkrat Albanije zapelješ v Severno Makedonijo pa se te najprej razveselijo policisti in cariniki. »Dobrodošli, opet ste kod kuće«, je rekel starejši policist, ki očitno goji nostalgijo do nekdanje skupne države. Lepo od njega, takoj smo se počutili veliko bolj domače. Da ne govorimo o ambientu in večerji v mestnem jedru. Brez žive glasbe tukaj ne gre. Večerja s pijačo in živo glasbo 62€. Restavracija Belvedere, če vas mogoče zanima.

V Nišu smo imeli nekaj težav z rezervacijo mize. Ob sobotah je v celem mestu toliko dogajanja, da je potrebno mizo za večerjo rezervirati vnaprej. V »Kafani kod Rajka« se javim na oglas, da iščejo natakarja. Seveda si z mojimi izkušnjami ne bi prav veliko pomagali, je bilo pa to dovolj, da so v 1. nadstropju našli prosto mizo za nas 4. Preobilna večerja, kot se za jug te države tudi spodobi, nam je budžet znižala za celih 46€.

Na takšnih potovanjih srečaš veliko neznancev, vsake toliko pa tudi koga, ki ga poznaš malo bolje. Socialna omrežja »izdajo« tvoj položaj v hipu, povabilo v Nišlijsko mehano pa nas je popeljalo v druge dimezije … Hvala, Tomo!

V nadaljevanju potovanja so sledili obiski sorodnikov. Najprej so nas v predmestju Beograda sprejeli s sirnico in jogurtom, v bližini Novega Sada pa z vojvodinskimi dobrotami, ki odražajo gostoljublje in pregovorno dobro obloženo mizo. Ker smo pri sorodnikih v uporabo dobili kar celo hišo je bilo še najmanj kar smo lahko storili, da jih povabimo na večerjo. Na kraj sveta se imenuje idilično gostišče na obali rečnega rokava Arkanj v kraju Kovilj. Na meniju ni da ni in povprečna cena na osebo približno 15€.

Verjetno je bil največji strošek na potovanju dizelsko gorivo. Nas je pa Stelvio prijetno presenetil, saj je bila poraba (povprečna) na 100 km pod 7 litri. Kar je za takšen agregat in stalni štirikolesni pogon dokaj malo. Cene goriva se med državami skorajda ne razlikujejo, zato nas je gorivo prišlo okrog 400€, če zaokrožim navzgor.

Če seštejem stroške prenočevanj na poti po Balkanu, pa smo za vse nočitve skupaj porabili 469€.

Torej, hrana, prenočišča in gorivo sta na poti po Balkanu znašala natanko 1.161€. Za 4 osebe, za 10 dni. Nekako nismo dobili občutka, da bi ponudniki cene dvignili na račun covida ali ukrajinske krize.

In še odgovor na naslovno vprašanje. Ja, seveda je doma najlepše, ampak, več vidiš, več krajev obiščeš, več ljudi spoznaš, bolj znaš ceniti to, kar imaš.

P.S.: Dobronameren nasvet. Obiščite Albanijo, ne bo vam žal!