Dnevnik nekega Otroka, 2. del

Dragi dnevnik!

Ta teden se mi ne godi preveč slabo. Že kar nekaj dni spim v postelji pri atitu in mamici. Včasih sta oba, včasih pa samo eden in drugi spi v dnevni sobi na kavču. Crkljajo me, kolikor hočem in mi ponoči nosijo sok, benko ali mleko, pač vsakič nekaj drugega, da ni zmeraj isto.

Cena za to je, da mi kar naprej teče smrkelj iz nosa in da so me najprej po nosu žgečkali z nekakšno paličico, potem pa mi strmeli v usta in pikali v roko. Ampak tisto je že mimo in dobil sem bonbon, crkljanje pa ostaja. Ponoči se ne naspim najbolj, ker težko diham, ampak to niti ni problem, ker potem lahko nadoknadim s spanjem večkrat na dan. Ati in mami imata neke pripombe, da sta utrujena, ker ponoči ne spita. Ne razumem. Mene dajo, če sem utrujen, spat, pa če imam še toliko dela. Zakaj potem oni ne storijo enako?

Zadnjič sem se skregal z mamico, ker mi ni hotela posoditi telefona. Gledal sem video sebe, kako jem grah in hotel sem ga gledati dolgo, pa je kar naenkrat rekla, da je dovolj. Trmasta je, res. Lahko ji rečem stokrat, kričim, prosim, nič ne pomaga. Kaj bo še iz nje?

Sicer pa teče vse kot ponavadi. Včasih je v službi mamica, včasih ati, včasih pa oba. Včasih ni nobeden. Če sta oba doma, se včasih grdo gledata in se neprijazno pogovarjata. To je posebno takrat, ko ponoči ne moremo spati. Potem včasih najdem mami, kako jé evrokrem kar iz kozarca. Jaz bi tudi, ampak težko dosežem do dna. Več kot malo po dnu ponavadi ni v kozarcu, zanimivo dejstvo.

Ti moji smrklji me včasih malo zmotijo, ampak z roko si jih lahko hitro obrišem, preden mi prileti kdo sitnarit z robčki.

Če bo ostalo tako, kot je zdaj, mi bo čisto okej, znalo pa bi biti kmalu še bolj zanimivo, ker bosta doma z mano tudi Lelon in Inenej. Njima je treba zmeraj kaj pomagati, pa hitreje mine dan.