Dragi dnevnik!

Moj dan se je začel dobro. Mami je spala v moji postelji vso noč, zato se nisem rabil vsako uro zbujati. Upam, da se bo končno navadila normalno spati, ker se ponoči nikakor ne spočijem.

Zajtrk ni bil zanimiv, zato sem pojedel samo tri žličke. Potem me je mami dala na kuhinjski pult. Tam je polno raznih škatlic in flaškic s posušenim listjem, ki jih ne smem odpirati. Vseeno je bilo zanimivo. Razbil sem en krožnik in mami je rekla »ti ti«. To pomeni, da se včasih kaj razbije. Hotel sem pojesti mandarino, pa mi jo je mami olupila. Ne vem, kaj misli, da naj bi s takšno potem počel.

Mami je potem likala, jaz pa sem sesal hišo, ker imamo za nikamor. Nisem dokončal, ker je hotela babi na sprehod. Ko sva se vrnila, sem malo počival, ampak čisto malo, ker me je mami zbudila, ko me je hotela dati iz naročja. Ne vem, zakaj me kar naprej zbuja. Mogoče ji zobje rastejo.

Kosila sem pojedel veliko. Bilo je dobro. Včasih bi rad jedel sam, pa mi ne pustijo. Ponavadi hočejo, da sedim na enem mestu ko jem, ampak to mi ni v navadi. Ne razumem, zakaj so vsi tako statični, če imajo delujoče noge.

Po kosilu je mami mislila, da bom šel spat, pa sem se moral igrati. Ona sploh ne vidi, koliko dela je s tem.

Ati je odpeljal mene ter večjega in manjšega Ijejeja na sprehod, ker sta doma vpila in se večji ljudje niso mogli pogovarjati. Ko se hočem pogovarjati jaz, me dostikrat nihče ne posluša, ali pa odgovorijo kaj, kar jih sploh nisem vprašal. Ne vem, ali se bodo sploh kdaj poboljšali, kar se tega tiče.

Odkar hodim samo po zadnjih nogah, sem dosti bolj učinkovit član družbe. S sabo na sprehod lahko nesem metlo ali lopato. Nikdar se ne ve, kdaj boš rabil kaj od tega. Kaj, ko se bo kdaj kdo znašel v škripcih in bo rabil metlo? Potem si bodo želeli biti tako previdni kot jaz.

Vrnili smo se in bil sem zelo utrujen. Kričal sem, da hočem iti spat, ampak mami kot mami želi, da se gre spat samo takrat, ko si ona zamisli. Upam, da jo te bedarije čimprej minejo. Dala mi je za jesti puding, ki ga je prehitro zmanjkalo. Vsega mi je bilo dovolj. Mamico sem malo natepel, ker si ni dala ničesar dopovedati. Nekaj je hotela tipkati na računalniku. To je spet ena od reči, ki jih ona sme, jaz pa ne. Krivica na krivico.

Nato me je zavezala v trak. Dobro, da sčasoma vendar dojame in si lahko malo oddahnem in podremljem, čeprav ima neke pripombe.

Saj že vem. Ponoči bo spet vsega. Upam, da bodo njeni možgani kmalu dozoreli in bo začela normalno spati pri meni, da se bo to nočno zbujanje prenehalo.