Na vsebino

Drama! in kako z njo delati

Dan se je začel z vojnim stanjem, ko se dve strani nista mogli dogovoriti, kdo se bo igral z bagrom. Potrebno je bilo posredovanje dveh odraslih oseb, da sta prekinili sovražni ogenj, saj je po zraku letel drugi bager, ki očitno ni niti približno tako kul kot tisti prvi.

Rezultat je bil izenačen – veliko solz in kričanja na obeh straneh. Kdo je dobil taboljši bager, se ne spomnim. Mislim, da na koncu nihče.

Ker se je vse odvijalo pred odhodom v vrtec, je bilo potrebno hitro in učinkovito posredovanje. Meni je bil dodeljen Leon, ki se mu že od prej ni dalo od doma, borba pa ga je še dodatno iztirila.

Z mojega odraslega vidika je seveda prepir in pretep glede igrač trapast. Sploh, ker je z igračami prekritih 30% površin v dnevni sobi. Ampak dober teden nazaj sem bila posebno angažirana in sem se udeležila predavanja Centra kakovosti odnosov o tem, kako odrasli nezavedno in z dobrimi nameni preoblikujemo svoje otroke v majhne sebe. Toda mi smo že odrasli, oni niso.

Na kratko, namesto, da bi sprejemali otroka, njegova čustva in občutenja, mu povemo, kako mi mislimo, da bi se moral počutiti. Se pravi »To ni nič hudega!« »Saj je vse v redu!« »Zaradi tega pa res ni treba jokati!« in ostali dobronamerni poskusi, da bi otroka potolažili. No, njemu se zdi, da je bager v tem trenutku najboljša stvar na svetu in se ne more nič kosati s tem in mi kot njegovi starši, ki smo mu najpomembnejši na svetu, mu dopovedujemo, da to ni nič takega. Na dolgi rok mu to sporoča, da se mora počutiti tako, kot se zdi primerno nam. Torej, ko smo vsi okoli njega pod stresom, naj se malo zadrži, ker se mi nimamo časa ukvarjati še z njim.

No, dobro, res je, da se velikokrat, ko smo pod stresom, dejansko nimamo energije ukvarjati še s spopadi in užaljenosti okoli igrač in dejstvo je, da bo moral včasih otrok res počakati, dati svoja čustva na stran in se ukvarjati s čim drugim. Pa tudi, ko se bo to zgodilo, bo moral še vedno vedeti, kako se res počuti, ne, kako bi svetu najbolj pasalo. Ker svetu itak najbolj paše, da smo kar naprej produktivno naravnani, dobre volje in ne delamo težav.

Recimo, da sem dosegla prvi korak in se začela zavedati, kako spremeniti način komunikacije z razžaljenim otrokom. Nehala sem mu govoriti. Raje ga kaj vprašam, včasih pa še to ne. Raje ga objamem in sem kar tiho. Traja dlje, ampak nimam težav z dolgimi objemi. Potem me eden ali drugi sine izpusti, ko to paše njemu, in je čudežno pozdravljen, brez, da se posebej mučim s tem, da bi mu dopovedala, zakaj se meni zdi, da joka trenutno nimam na urniku in da se mi bo zdel bolj sprejemljiv kdaj drugič.

Zakaj sploh tako burna reakcija na take »malenkostne« zadeve?

Normalno, da imajo otroci drugačno dojemanje sveta od nas. Mi si z lahkoto predstavljamo, da se bomo za deset minut zamotili s čim drugim (itak si na hitro najdemo kaj za početi, ali pa to samo najde nas). Njim se deset minut, ko morajo na neko stvar čakati, zdi kot cela večnost. Tako blizu, pa tako daleč!

Zdaj pa si predstavljajte, da pridete v službo, kjer si službeni telefon delite s sodelavcem. Veste, da morate po deveti uri opraviti nek pomemben telefonski klic, a glej ga zlomka, sodelavec je taisti telefon okupiral in ga uporablja za neke svoje naloge. Lahko si še tako dopovedujemo, da ga tudi on res rabi in da sploh ni tako pomembno ali pokličemo zdaj, ali čez deset minut in lahko v teh desetih minutah malo pospravimo po predalih v pisarni.

Še vedno bomo malo tečni, saj se v desetih minutah res ne da lotiti nobenega pametnega dela, o tem klicu ste razmišljali celo dopoldne in bi se ga res radi lotili čim prej, ker se bo iz njega gotovo izcimilo nekaj dobrega za vas ali podjetje. Mi smo res dovolj zreli in odrasli, da svojo tečnobo zadržimo zase, predstavljajte pa si, da ste majhen otrok, ki je sam sebi središče sveta in se zelo dobro zaveda svojih želja in potreb. Dokler mu s svojimi dobronamernimi besedami nekega dne ne “uspešno” dopovemo, da le-te sploh niso pomembne.

Jaz sem zase prepričana, da bi bila lahko kdaj pa kdaj bolj “otročja” in se vprašala, kaj bi sploh zares rada, namesto, da bi stremela k temu, da bom kar najmanj konfliktna, komplicirana in bom povzročila kar najmanj težav.

Tako se mi zdi, da bosta otroka začela nekje med potjo domov razmišljati o tem, kako fino se bo igrati s tistim ta boljšim bagrom in se bosta začela prerivati že nekje pri izhodu iz avta in potem bo šlo na nož, kdo ga bo prvi našel. Zagotovo bo eden končal v solzah.

Nagibam se k temu, da bi ta sveti bager kar skrila v lažnem upanju, da bosta medtem, ko bosta v vrtcu, nanj pozabila.

Rabim kakšno idejo od tukaj zbranih, kako bi v duhu sočutnega starševstva pustili svojo odvečno prtljago pred vrati in kar najbolj sočutno rešili neizogibno dramo?

Vir: https://www.facebook.com/nezaslisana/

Nezaslišana je ženska na sebi lasten, nefiltriran način, a z neskončno ljubeznijo in veliko humorja, ki je za to vse nujen. Obožuje besede v našem in v tujih jezikih, če pa ji kakšna manjka, si jo kar sama izmisli. Poganjajo jo dobre knjige, smeh, močna kava, želja po ustvarjanju in po dogodivščinah z možem in dvema otrokoma – v pričakovanju tretjega. Želi povedati tako kot je v resnici – razen, če se da narediti bolj smešno.

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj