Jaz sem moškim malo fouš zaradi fuzbala. Pa ni ga bebca na tem svetu, da ne bi imel vsaj malo pojma o tem brcanju žoge po travi. Tudi če si totalen antitalent, veš kdo je Messi. Veš kaj je faul. Nogomet je super iztočnica, o njem se lahko moški pogovarjajo kjer koli s komer koli. Ko čakajo v vrsti na prosti pisoar. Pri avtomehaniku. Ko ženi kupujejo tampone. Sestanke začenjajo z vzklikom: »Visca, Barca!«.

Žensk nič ne druži tako zelo kot moške druži nogomet. Mogoče tukaj malo izstopamo mame vozičkarice. Ali ljubiteljice mačk. Ali vrtičkarice. A najbrž bi bilo malo čudno, če bi na placu gor v Metliki začela debato z mimoidočo punco: “Ti, kako pa kaj tebi por raste? Nam so ga letos voluharji požrli. Prasci ušivi.” Ali pa bi prišle na sestanek in zavpile: “Fak, letos imajo dol v Kladuši noro kolekcijo čevljev!” Ne. To res ne bi šlo. Poznam namreč samo eno punco, ki ponosno pove, da nosi te čevlje.

Se pravi, da nam ne ostane nič drugega, kot da ponižno čakamo na konec nogometnih lig. Italijanske. Španske. Južno ameriške. Mongolske. Da bo konec ponovitev najlepših golov. Da bo konec aktualnega svetovnega prvenstva, ki se je šele dobro začelo. Potem bodo pa moški spet imeli čas še za kaj drugega kot za beli balet. Okroglo usnje. Igralce s stare celine. Ob fuzbalu še največji cepci postanejo poeti.

Včeraj sem bila fouš še Hrvaticam. Njihovi mali mačoti so v Rusiji zabili gol. Male kockice so tako postale še bolj ponosne, kot so običajno že po svoji naturi. Hrvati se bodo sigurno razpočili od ponosa. Samo kaj ko se bodo one še 2x prej! Da je meni doživeti ta nacionalni ponos zaradi fuzbala! Jaz doma doživljam samo ponos na nivoju domače hiše. Mali brat je zabil gol v Avstriji. Predno je krenil za Kanado. Takrat sem bila noseča, mogoče sem se pod vplivom hormonov toliko drla v ponosni belokranjščini gor na tribuni. Un še manjši ta vikend v Metliki organizira malonogometni turnir. Razlogov za ponos na temo nogometa kolikor hočeš.

Imam pa idejo, kako moške pripraviti, da bi postali ob vsem tem športu še dobri kuharji. Kaj pa če jim napišemo recept za torto v športnem jeziku? Šlo bi takole:

TORTA OKROGLA ŽOGA
1. Jajca driblamo in jim med driblanjem dodajamo belega, ki ga Maradona ni spravil v nos.
2. Moko zmešamo s kakavom a la Pele in jedilnim škrobom, ki Maradone ni pokosil kot jutranje trave. Vse skupaj presejemo na zdriblana jajca in previdno Messimo.
3. Vzamemo model za torte v velikosti nogometne žoge, nad peki papirjem izvedemo osebno in ga spotaknemo na pekač. Na peki papir pofaulamo testo in tika taka spečemo pri 200 stopinjah.
4. Pečen biskvit po nekaj minutah zvrnemo iz modela, odstranimo papir in postavimo v ofsajd (najbolje v hladilnik čez noč). Dosodimo mu 2 rdeča kartona in ga dvakrat prerežemo.
5. Višnje odcedimo, prestrežemo sok, mu dodamo belega brez Maradone, ter zavremo.
6. Škrob zmešamo z malo vode, zlijemo v sok, na hitro zavremo, odstavimo z ognja, vMessimo višnje in 2 žlici ruma, ki ga Paul Gascoigne ni spil. Pošljemo ga na klop, da ohladi glavo. Mešanica, ne Gascoigne.
7. Smetano zdriblamo z vanilijevim sladkorjem in Ronaldovim želejem za smetano.
8. Na pladenj za torto položimo prvo tortno osnovo.
9. Pokapamo z malo ruma, ki ga Gascoigne še zmeraj ni spil in obložimo s hladno višnjevo kremo. Položimo drugo tortno osnovo, pokapamo z zadnjimi kapljami ruma, ki jih Gascoigne ni spil in premažemo s tretjino smetane. Na smetano položimo še tretjo osnovo, premažemo celotno torto s smetano (nekaj je prihranimo za konec) in ji dosodimo vsaj 20 penalov višenj. Okrasimo s čokolado, ki je Ronaldo še ni pojedel.

Prisežem, da bom kot novi 12. igralec noro vesela.