Gibate kaj?

Danes sem mislil, da bom pisal o naši Toyoti, ampak sem se zadnji moment premislil. Rekel bom le, da je naša Toyota stara 10 let in boljša od marsikaterega novega avtomobila.

Ko smo kupovali prejšnji avto so nam govorili, če kupiš Volvota ostaneš na Volvotu. No mi smo Volvota prodali in presedlali na drugo blagovno znamko. Lahko bi rekli, da smo napredovali po abecedi navzgor. Eden izmed razlogov za menjavo je tudi ta, da Volvo v ponudbi nima enoprostorcev.

No zdaj ko imamo Toyoto imam občutek, da bi res znali ostati pri Toyoti. Edina težava je, da je tudi Toyota umaknila iz ponudbe ta model enosprostorca, ki ga imamo mi. To pa zato, ker hočejo vsi voziti športne terence, resnično uporabni in praktični avtomobili pa izumirajo.

Ampak kot sem rekel na začetku, danes ne bom govoril o Toyoti. Danes bom govoril o bistveno bolj neprijetni temi in to je moje fizično stanje. Se pravi govoril bom o mojem telesu, ki je daleč od tako imenovanega poletnega telesa ali “summer body-a”.

Ne samo, da moje telo ne izgleda najbolje, ampak tudi nimam nobene moči. In to je v bistvu še najbolj žalostno. Saj na koncu mi niti ni najbolj pomembno kako izgledam navzven, ampak kako se počutim navznoter.

Splošno znano je, da se človek katerega telo je v dobrem fizičnem stanju, počuti bolje. Bolje spi, lažje zjutraj vstane, dalj časa je lahko zbran in tako naprej in tako nazaj. Jaz grem pa danes utrujen spat in jutri se bo utrujen zbudil.

Točno znam kaj moram narediti, da se bo fizično stanje mojega telesa ter moje počutje izboljšalo in moja produktivnost povečala. Moram vstat iz moje riti in začet gibat. Trenutno je moja edina oblika gibanja vožnja z biciklom v službo in nazaj, sprehodi z našo malo in če je sreča, košarka enkrat na teden.

Ampak pri tej košarki je zelo malo užitka in ogromno ene muke. V igri ne uživam, saj sem hitro preutrujen in nisem več sposoben slediti igri. Večino časa se borim s premikanjem mojega telesa iz enega konca igrišča na drugega in se sprašujem zakaj za vraga so morali koše postaviti tako narazen. In naj še omenim, da sploh ne igramo na igrišču pravilne velikosti, ampak čez eno tretjino dvorane.

Želel bi najti neko obliko gibanja in športa, ki bi bila zame in bi jo lahko izvajal vsak dan. Študiral sem že, da bi, ko našo malo z biciklom odložim v vrtcu, bicikel pustil tam in tekel naprej do službe. Na takšen način bi vsaj nekoliko dvignil srčni utrip in pognal kri po žilah. Za sam bicikel je pa razdalja premajhna in poleg tega je še sama ravnica.

Občudujem ljudi, ki vsakodnevno tečejo. Tek se mi zdi najbolj naravna oblika telovadbe. Sam sem imel že več neuspelih poizkusov, da bi tek postal moj način življenja. Pravijo, da te tek prevzame in da postaneš od njega odvisen. Žal še nikoli nisem prišel do tega, da bi v teku užival, ampak je bil tek zame vedno samo mučenje.

Upam pa, da je moja fizična neaktivnost samo obdobje, ki ga bo kmalu konec. To obdobje se je začelo približno takrat, ko sem ratal ati. Takrat se je v mojem življenju zgodila velika reorganizacija in rekreacija je izgubila vsakršno možnost obstoja.

Zdaj pa je naša mala že tako velika, da bomo lahko začeli raznorazne rekreacije izvajati tudi skupaj. Morda bo tako vsaj ona osvojila neke dobre navade za ohranjanje zdravega telesa, ki jih njena mami in ati očitno nimata.

Katera pa je vaša najljubša oblika gibanja in telovadbe?

Prepričan sem, da boste rekli ples ...