»Gospa ste mogoče pod kakšnim stresom te dni? Veste, herpes se običajno naredi, ko smo preobremenjeni, malo več vitaminov, pa bo…«. Ne gospa, ti si pod stresom.

Pojma nimaš, koliko stvari imaš, dokler se prvič ne seliš. Ko se seliš drugič, je ta kup še večji. In tako naprej. Pa od kje vse to? Od kje se naleže toliko kozarcev, plastičnih posodic, lončkov, razparjenih nogavic, spominkov, …? En teden porabiš, da vse namečeš v škatle, 2 dni, da vse znosiš iz stanovanja. Strah me je, koliko časa bom potrebovala, da to spet postavim nazaj na svoje mesto. In to »svoje mesto« je v teh dneh dober razlog za nastanek mojega novega prijatelja. Jaz herpesa nisem dobila, ker se trenutno selim. Herpes sem dobila, ker pripravljam teren, kamor se (upam da kmalu) bom selila.

Vsak, ki je se kadarkoli srečal z najmanjšo renovacijo prostora ve, da ti povzroči vsaj 1 siv las. Graditi hišo pa pomeni nujen obisk frizerja. Pri nas je trenutno pravo gradbišče. Menjajoče se po njemu sprehajajo štirje različni izvajalci in kaos je neizbežen.

Vse se je začelo pred leti, ko smo se sploh odločili za ta korak. Prve sive lase smo dobili že pri dokumentaciji. Dokler v naši ljubi kokoški na kup zložiš vse potrebne papirje, dovoljenja in potrdila, ne da prvič zanosiš! Že drugič rodiš! Pa smo dobili zeleno luč za gradnjo, pa pridejo prvi na gradbišče. Za njimi pridejo drugi. Za drugimi pridejo tretji. To je šele cirkus! Vsak pokritizira predhodnika, vsak pokritizira investitorja, vsi mi kritiziramo njih. Napako naredi prvi, drugi jo skuša popraviti. Ko jo drugi popravlja, naredi novo za tistega tretjega. Potem popravljaš nekaj sam. Pa nekaj sam spreminjaš.

Najljubša stvar vseh, ki karkoli delamo, so spremembe. Kaj pa če bi spremenili to steno? Ta vrata? Zamaknili to v levo? Prezidali sobo? Umaknili zid. Takrat več ni cirkus, takrat nastane tragikomedija. Spremeniš eno stvar, poruši se ti cel sistem. V obupu ne najdeš krivca za propadajočo se limonado z naslovom »Parajoče srce gradbišča«.

Najljubša stvar vseh, ki gledajo nas, kako delamo, pa so nasveti in pripombe. Prve so pripombe: »Zakaj niste škarpe naredili višje? Zakaj niso vrata širša? Zakaj nimaš večje kuhinje? Večje kopalnice, večje garderobne sobe? Vse imaš preveliko, to boš samo čistila!« Potem sledijo še nasveti: »Jaz mislim, da boš največ časa preživela tukaj na terasi. Jaz mislim, da bi morala to steno pobeliti v rumeno. Svetujem ti, da si spremeniš kuhinjo. Svetujem ti, da si izbereš druge ploščice.«

Danes, kljub neupoštevanju nasvetov in preslišanih pripomb smo, kjer smo. V kaosu. Nikoli se nič ne izide po načrtu in tudi pri nas se ni. Zato sedaj za vsemi tistimi, ki so imeli največ za povedati in komentirati, popravljamo sami. In pokasiramo herpes. Ob službi in otrocih je potrebno usklajevat še vse gradbene zadeve. Dokončaj hidroizolacijo, naroči stirodur, odloči se katere stene se kitajo, odloči se, koliko izolacije daš pod streho, povej kako se naredi škarpa, izbij ceno za kuhinjo, naroči kopalnico, …

Edina dobra stvar v vsem tem cirkusu, so prijatelji in tete v lekarni. Prijatelji ti kljub vsem svojim rednim obveznostim vedno priskočijo na pomoč, nikoli ni ura prezgodnja, nikoli dan prevroč. Mojstri niso več kar so bili, ampak glavno da tete v lekarnah so! Tete v lekarni te ne vprašajo, zakaj si pod stresom, ampak preprosto prodajo kremo za herpes in ti zaželijo lep dan.