S tem zapisom se Nezaslišana poslavlja z Odeona.

Tu mi ni nikdar nič falelo in pozitivni odzivi so bili zame naravnost presenetljivi. Če sem šla komu na jetra, mi ni povedal, kar je dandanes spoštovanja vredno.

Rada bi napisala, da sem sprejela težko odločitev, a bi se zlagala. Ni težko nehati, tudi začeti se da, najtežje je pri nečem vztrajati. A ne glede na to, koliko bi rada sama sebe prepričala v nasprotno, imam samo omejeno količino energije in le-to bom sedaj preusmerila drugam. Pričakovala sem, da se bom počutila kot da priznavam poraz, ampak se ne. Saj sem redno pisala več kot dve leti, tipkala s telefona z dopustov, pošiljala Otroke v varstvo en štuk navzdol, bedela pozno v noč in odpovedovala družabne aktivnosti, da sem eventuelno lahko odposlala objavo, ki je včasih imela tudi rep in glavo in bonus komični vložek. Torej, ne, zame to ni poraz. Samo zaključek je.

Ali to pomeni konec bloga in Nezaslišane? Najbrž ne, ampak kdo bi vedel. Ko mi bo zapasalo, bom pisala. Ali bo to še naprej blog ali bo nekaj za povsem svoj osebni arhiv, bomo videli sproti, a ne. Morda boste čez par let trošili pare na moj roman, ki ga vam obljubljam zadnji dve leti in sebi od 3. razreda OŠ. Morda boste trošili pare na kaj povsem drugega in pozabili, da sem kdaj pisala in tudi to je okej, važno, da se denar obrača.

Hvala vsem, ki ste v tem času sami od sebe v resničnem življenju ali virtualno pristopili do mene in me popolnoma šokirali z besedami, da mi pa to res gre (in moji možgani so delali »Anvbrwobešb9wešpb!!!!! Nekdo te je pohvalil!!! Kako naj se zdaj obnašamo????«) in to je dandanes še ekstra spoštovanja vredno. Hvala Sašotu za priložnost, za vzpodbudne besede, novoletno večerjo in dobre fore.

Se vidimo in čitamo še kje in kdaj.

Lep pozdrav,

Nezaslišana