Imamo pa vreme!

… ali kako se družimo na družbenih omrežjih.

Nedolgo nazaj sta dva mirna in tiha frajerja z belimi oblačili, enim mikrofonom in brez pirotehničnih sredstev tako razdelila slovensko fejsbuk drhal, da sem se, čeprav sem vajena vsak dan vleči narazen dva lase si cukajoča fantina, celo jaz malo začudila.

Sicer sem v stiku s slovensko glasbeno sceno žal samo med vožnjo na krajših relacijah med poslušanjem tiste ene prednastavljene radijske postaje (če na svojem avtoradiu premaknem postajo, je nikoli več ne najdem), ki pa je hkrati verjetno edina, ki se vsaj malo trudi pokazati, kaj se dela po slovenskih studiih, a dogajanje okoli izbora za pesem Evrovizije me vseeno ni moglo povsem zaobiti. Tudi, če mi moj umetno inteligentni web browser meče ven samo še reklame za otroške trgovine.

Polovica fejsbušne drhali je kričala, da naju »ta dva vegetarijanca« (» … ali celo še kaj hujšega!« je napisal en posebno strpni osebek in me spravil v žalostni smeh) že ne moreta zastopati, kajti kje je tu šov, kje so lučke in pirotehnika, zakaj ona ne odpira ust, ko poje, zakaj nimata oblačil s kupom bleščic, kaj si bodo vendar mislili o Slovencih, če pošljemo tadva na Eurosong?

Druga polovica je kričala, da smo se končno začeli ukvarjati z zvokom in v Izrael KONČNO ne bomo poslali tistega/tiste z najboljšim smokey-eyeom in najbolj nenaravno barvo las, ker smo si vsa ta leta mislili, da bo med dvajsetimi kičastimi predstavniki raznih držav najbolj izstopal ravno naš, ker bo morda najbolj kičast (pa vedno nas je kdo še presegel, presneto!).

Prepiri na družbenih omrežjih so precej nezdrava stvar.

Če se srečata sosedov Jože in sosedov Franc v gostilni in si je kelnarca na televiziji v kotu narihtala predvajanje Eme, se bosta najprej najbrž vsakemu glasbeniku posebej skupaj malo smejala, saj noben več ne poje in stoji na odru tako kot so to počeli nekoč Fantje s Praprotna. Vmes bo dal Franc za rundo. Potem bo prišel na vrsto nastop teh dveh, ki smo jih eventuelno izbrali za najboljša. Franc in Jože se bosta malo smejala tudi njima, ker sta se že vsem do zdaj. Rundo plača Štefan, ki je tu že od prej, zdaj gre pa za vogal odtočit in domov. Franc in Jože mimogrede rečeta kakšno o stanju v Francetovi štali in Jožetovi obrti. Glasovanja je konec, Jože, Franc in kelnarca se strinjajo o tem, da so presenečeni nad zmagovalcem, ampak ker si nobeden od njih ni ustvaril posebej močnega mnenja, saj je bila debata o stanju v Francetovi štali bolj pomembna, skomignejo z rameni, kelnarca očisti mašino za kavo, Jože plača zadnjo rundo in vsi grejo domov.

Zdaj pa si zamislimo, kako poteka izmenjava mnenj na družbenih omrežjih in le-to postavimo v gostilno.

Vsi, ki pridejo za šank, so nekoliko zdolgočaseni in ne vejo, kaj pravzaprav počnejo tu. Kelnarca vse goste postroji in zapove: »Natanko tu na tem mestu in v tem trenutku si boste vsi ogledali posnetek tega glasbenega nastopa in drugega danes ne dobite za gledat!«.

Fantje se postavijo okoli ekrana in gledajo. Mihael je bil že od prej malo slabe volje in začne po sedmih sekundah posnetka vpiti »Kakšna traparija je to, ali je to sploh muzika, zakaj nima nobene melodije, skupaj bosta padla ki cajt, fej in fuj!«

Trije možakarji se že po naslovni sličici odločijo, da ta nastop ni podoben nobenemu od tistih, ki jih vidiš na gasilski veselici in jim zato ni všeč. Od tega se bosta dva obrnila proč in bosta tiho, Mirko pa bo svoje opažanje na glas delil z vsemi ostalimi.

Mihael naroči pivo za Mirkota.

Lojz si želi, da bi ga okolica imela za pametnega in spoštovanja vrednega moža, zato Mirku odvrne, da je navaden govedar.

Sedaj se posnetek nastopa šele konča.

Simonu se zdi, da se on zagotovo bolj spozna na glasbo kot povprečni obiskovalci gostilne, sploh ti, ki so do sedaj že pokritizirali videno. Zato vse okoli sebe označi za povprečneže, ki nimajo pojma o glasbeni produkciji in ne razumejo, da je pesem »top«. Štirje možje od mize v kotu, ki so zamudili posnetek in niti ne vedo natančno, o čem gre debata, rečejo Simonu, da je »topel«, ker se jim zdi, da morajo kaj reči, če že vsi govorijo.

Kelnarca mimogrede vsem omeni, da je njena soseda zgladila gube s pomočjo kreme s polžjo slino in da so pri njej najbolj ugodne športne stave.

Franc in Štefan sta med predvajanjem posnetka gledala proč od ekrana in obema je bilo to, kar sta slišala, všeč. Franc reče, da je ta glasba dobra. Franc dobi za rundo od Simona, ker je edini na njegovem nivoju. Štefan medtem ne čuti nobene potrebe po tem, da bi delil svoje mnenje z drugimi.

Franc, Štefan, Simon, Lojz, Mirko in ostali možakarji zapustijo gostilno. Nekateri so glasno slabe volje, ostali pa tiho zavijajo z očmi. Vsi so gledali isti posnetek in vsi so slišali mnenja drugih.

Nihče se ni potrudil svojega mnenja pred drugimi utemeljevati.

Nihče se ni potrudil, da bi se izražal v pozitivnem tonu, kot to počnemo, kadar se v resničnem življenju s kom pogovarjamo in nočemo, da nas sogovornik označi za dosadne.

Nihče ne da sogovorniku vedeti, da ceni njegovo mnenje, pa naj se z njim strinja ali ne.

Profitirala pa je samo kelnarca, ker je prodala tri kreme s polžjo slino in nabrala za sto evrov iz športnih stav, pa še od vsake runde, ki je padla, ima provizijo. Kakšne volje so pri tem gosti, ji je čisto vseeno.

Zato pojdite, ko vam je dolgčas, raje med prave ljudi kot za računalnik. Pojdite ven in začutite, kakšno je danes vreme. Vsaj o vremenu se pa menda res ne moreš z nikomer skregati.