Iz gnezda mojih spominov (2)

Trgatva (iz moje knjige Tukaj Obrh, v metliškem narečju)

Ate so več teden dan hodili okuli voza i v zidanci prpravlali za trgatvo. Še lajte so zapuhnli, čebrice i keblice, a bome so i mezgec oprali i vejho. Sz sosedovim stricom so se pomenali, kdej bi blo najbulje jit v goro trgat. Kdej bo lepo vreme, zak najbulje je trgat v lepem vremeni, ondej je grozdje toplo i mošt počasi kepi v škafi i vejhe na lajtih przdigeva. No pa smo dočakali i trgatvo. Mama so spekli poftico sz škrlupcih, šunko so izteknili i prtrogali iz špajze. So jo baš za trgatvo šparali. Ispekli so kok sneg belega kruha. Drogač smo duma za sak dan jeli debelačnega. Bome niso mama meli malega posla v kuhini, sej bojo pršli i tuji trgači. Za domače bi blo fse dobro, a za une, ki pridejo od drogdi more bit fse bulje pečeno i kuhano.

Ate so na dvorišče vuz potegnli izpod poda, pregledli, ak so v redi kola, oplen i oji. Lojtrnice so izteknili, ki so ble na vozi iše od ondej, kdej smo zajdno otavo damuh na pod spravlevali i vozili iz gmajne. Na vuz so narihtali lege i iz zidance prlikali en malo večji lajt i lajtiček. Jožič jim je malo pomogu, da se niso sami preveč mantrali i ftrgevali. Na vuz so odzdolej deli pod lajte par snopof debelačnce, da se ne bi lajti ožulili. France je iz loze prvljeku dva friška ratla, da so lajte poratlali sz žlajdro skuz izpod voza. Odzad so polej fantički iz zidance prnesli čebrice, keblice, brento i fse skop lpo na ročice prvezali.

Na vozi je moglo bit nekej prostora, tam bojo trgači sedeli, kdej bomo vjutro krenli v goro. Za ateta mora bit plac izpred lajtof, ondi bojo ate kojne gonili i mama sz veliko procajno bojo tam sedeli. V mreži so deli i krme za kojne, bojo celi dan prvezani v baraki poleg trtja. V baraki, ki so ji rekli kempa, so ate meli sz lokotom zaklejneno šprico i drugo orodje za škropit , da niso sega iz doma vlejkli , kdej so rabli za škroplejne. Tam v uni kempi je bla i senca za kojne i vuz, i jeli smo tam pod strejho.

Vjutro so se najprej fstali mama, da so blagi žret nametali v jasli, kravo podojili, prasce nafotrali i zakurli v šporheti. Za fruštek so skuhali mleko i žgance. Baš so bli meni žganci jako dobri, Jožič se je malo zmrdevou, al mama so hteli jemet red i to za fse domače i tuje lodi.

Kdej je sonce pokukalo izza božakofske cerkve svete Magdalene, smo se več proti Vidoščem pelali. Na cejsti nismo bli sami, blo jih i nekej izpred nas, a bome i odzad so vozili. Uni sz volih so se vlejkli bulj počasi, zakej je gospodar hodu izpred volov i sz korbačom sake tulko cajta vodro pojnih. "Hajs, Čadek, hajd gremo!"

Naš ate so švrknli sz korbačom po kojnih, da so šli kaj iskra, pa smo jih pretekli v Mrzlih dragah. Mi dca smo bli jako veseli kdej je bla trgatva un dan nismo šli f šulo. Bome je učitelca znala, da bo f trgatvi pu razreda falilo.

Kdej smo pršli f trtje, ondej so nas mama več razpoštatli, ki bo kdu i sz kum i f kero presiko gremo valej trgat. Keri bojo brento nosili i kdu bo sz atetom gor pr vozi, so določli ate. Sami so sz mezgecom dročkali grozdje i zmezdženo devali v lajte, Ate i mama so bli jako dobre vule, da je jako dobro obrodilo i da so bli trgači okretni i flejsik, kot so naša mama znali rečt.

Kdej je pr sv. Ani poldan zvonilo so mama po travi velki prt razgrnili i šunke i kruha i povitice gor deli. Mi smo se okuli poseli, ate so i belega vina a i črnine sz saboj prpelali. Meni je bla južna najbulja od fsega dela f trtji.

Teta, ki so pršli iz mesta f trgatvo so jako hvalili mamo koko ona zna to fse lepo i jako dobro prpravit za jest. Mi dca smo se smejali kdej je jela, ji je izza vuh pokalo. Sej ni blo ni čudno, je bla kaj žehtni škaf okrogla. Mama so vavik rekli, da bi ji na lici lahko bouho vbiu.

Kdej smo proti večeri obedva lajta nabrali smo krenli damuh. Od povsud je blo čut vriskejne, malo so si lodi popili, pa so bli veseli.

Duma se je zvečer prešalo i prpravlalo za drugi dan, smo več danof trgali gor v Vidoščih. Je blo veliko trtje.

Trgat mi je blo lepo i grozdje je blo tako sladko, da so se nam prsti lepli na rokah. Ni mi blo pa lepo na nivi, kdej smo pukali repo, je blo že snega i mrzlo, da smo si hukali v roke.