Iz gnezda mojih spominov (3)
Humanitarna društva
Humanitarna društva in vse palčice pomagalčice vneto iščejo sredstva za pomoč, pomoči potrebnim, ki jih je v naši ljubi domovini po besedah teh, ki iščejo sredstva, veliko. Seveda bliža se čas, ko pridejo trije dobri možje, ki godujejo v decembru in se kitijo po naši ljubi domovini. Najprej je bil samo sv. Miklavž, potem je socializem našel ruskega dedka Mraza, zdaj se je njima pridružil še Božiček, mogoče je kje še kakšna sveta Klara, da jo pridružimo. Verjamem, da je včasih res premisliti, ko prejmeš plačo, pokojnino ali pač znesek, ki ti ga država nakaže na tvoj račun in ni tako velik kakor je odhodek. Navadno se raztegnemo na postelji toliko kolikor imamo dolgo pokrivalo. Torej denarja zmanjka in se je treba znajti?
Obnašamo se kakor naša država oziroma njeni vodniki in voditelji. Ob sprejemanju proračuna je vedno na oni strani, kjer so odhodki večji in debelejši kupček, kakor na drugi strani tehtnice- vage. In potem se tehtnica noče nikakor ustaviti na sredini, pač pa je treba doložiti in naložiti, dobiti pa od tam kjer je, davek in krediti. Torej vzeti tam kjer je in dati na ono stran kjer manjka, da se tehtnica uravnovesi. Pa smo rešili, toda za koliko časa? Za dolgo vrsto naših potomcev, ki jih obremenimo preden prikukajo na svet. Blagor nam.
Pred novim letom kličejo, po domovih, sicer res ne vem ali so to humanitarna društva, ki sežejo tudi v žep proračunskih sredstev ali pa se je kdo znašel, kakor vedno, da prosi v svoj žep. Slovenci smo res radodaren narod, pomagamo, če le zmoremo se pa včasih sprašujem, če je kje in komu res potrebno? Ko vidim na odlagališčih veliko tega, kar bi še lahko bilo uporabno, toda nečesa smo se odpovedali in vrgli stran. Ob kanti na otoku sem videla v kozarcih vložene paprike, ajvar, marmelade, ki so verjetno po miselnosti gospodinje, ki je vložila preveč, neuporabne. Je pa v jeseni vlagala, ker so vsi vlagali in se po FB hvalili, česa vse niso vkuhali, pridni kakor so, spravili za zimo. Lepo in pohvalno toda ne za v smeti.
Spomnila sem se, ko je bila še družina večja, da sem imela, to kar smo doma pridelali, tudi v kozarcih za zimski čas. Vem, da je bilo toliko, kolikor bomo porabili, ko je prišla na obisk sorodnica, ki se je čudila, da nima še več. Nisem nikoli videla njenih zalog in me tudi zanimalo ni, saj po vsem, kar je bilo videti ni bilo časa za takšne podvige.
Res se čudim in ni lepo od naših vladnikov, ki jih imamo veliko, da so še revni in pomoči potrebni ljudje, ko pa tako širokogrudno dajemo drugam, denar in orožje . Na obiske kličemo po vsej verjetnosti ljudi, ki so osebni prijatelji ozadja. Mnogokrat je tudi neznanje težka stvar in sedaj, ko si bodo podajali roke, hodili od hiše do hiše, nosili darila ali se vprašamo, da mogoče pa le ne bo sedaj vsega preveč in bo na koncu odvrženo, škoda. Hrana v trgovini ima svojo, res že kar visoko ceno in vem kaj položim v voziček.
Pred menoj so bili v trgovini mladi Romi, dva polna velika vozička so prevrnili v kombi. Ne zaslužiš z delom in ti hrana ni tako dragocena kot tistim, ki to s pridom zaslužijo in plačujejo. Koliko, denarja je bilo v tistem velikem vozičku ne vem, vem pa, da moj mali izpod 20 - 25 evrov ni nikoli, pa nisem dnevni nakupovalec. Torej so velike družine, ki prejemajo tudi hrano od RK in denar od države- sociale.
Spominjam se časa, ko smo gradili hišo, na našem od občine odkupljenem zemljišču, (2 evra) stoji 17 hiš. Vse priključke smo morali plačati, cesto, razsvetljavo in ko je možakar pripeljal pesek, je tako iz viška ponižujoče ugotovil, kako lepe hiše so tukaj. Sosed, ki je ravno prišel mimo mu je odgovoril : " Pa kje si bil, človek božji, ko so jih talali!" Torej nič ne more biti zastonj in darovano, pa se vprašujem, zakaj ima lahko nekdo vse življenje svojo žlico v medu.
Že kar nekaj časa se govori o tej omrežnini pri računih za porabo elektrike in sam predsednik vlade nas poučuje, kako in kdaj prati, se umivati, likati, kuhati, da ne bomo motili sosedov. Ali oni ne bodo motili nas? Že sedaj kuham za trikrat, ker nimam tako majhnih loncev, zdaj bom skuhala žehtni lonec ričeta, ki mi je dober in bo za ves mesec dovolj.
Včasih so obleko obešali na zrak in sonce, da se je osvežila, sedaj ko je megla bo ravno prav, je še prati ne bo treba. Kopati se ne morem, ker bi me treba z bagrom dvigniti iz kadi, za to se samo tuširam, ko se stuširam bom vodo porabila za brisanje tal. Je še dovolj mila v njej in za splakovanje stranišča je OK. Tako bom porabila manj vode, saj tudi ta ni najmanjši strošek, če bo pa treba še vedno znam prati v Obrhu. Le vode ne bi nosila domov kakor včasih Bara Jurčinka, naj mirno počiva pri sv. Roku.
Mogoče imate tudi vi kakšne boljše rešitve za manj stroškov skozi mesec, torej kako s tem kar imamo se prefuzati skozi mesec. Prihaja nov mesec in novoletni prazniki so na vidiku, imejte se lepo naj vas decembrski dobrotniki razveselijo in pričarajo lepe dni.
Alenka Mežnaršič
Alenka je ustvarjalna ženska, ki je s svojim delom zaznamovala kulturno življenje v Metliki in Beli krajini. Poznana je kot pobudnica zaščite belokranjske pogače, zbrala, uredila in izdala pa je tudi več knjižic domačih receptov. Poleg tega lahko prelistamo tudi knjige, ki jih je napisala. Njena besedila so prepoznavna po vsebini in seveda po jeziku, saj se v njih knjižni in pogovorni jezik prepletata z narečjem. V zadnjem času vedno več piše na svojem FB profilu in od zdaj naprej bomo njena besedila objavljali tudi na Radiu Odeon.