Iz mojega bloga (1)

Grčija 1985, 1. del

Uvod

V bivši državi moški nismo dobili potnega lista, dokler nismo odslužili vojaščine, zato so bila kakršnakoli potovanja v tujino prej le pobožna želja. No, leta 1979 sem šestindvajsetleten avgusta po enajstih mesecih in štirih dnevih zapustil kasarno, sva se novembra prvič odpeljala z ženo v Gorico ter vedoželjno načrtovala nova potovanja.

Časi sicer po maršalovi smrti niso bili ravno rožnati. Po letih razsipništva, ko se je francoski konjak Curvoisier dal kupiti v malone vsaki samopostrežbi, je prišel na dan ogromen dolg države in vlada Milke Planinc je uvedla zelo restriktivno politiko. Vse uvožene robe je pričelo primanjkovati. Uveden je bil celo sistem par-ne par, ki naj bi prihranil nekaj goriva. Osebna vozila z parnimi tablicami niso smela voziti v torek, tista s parnimi pa ne v četrtek. Kronično je primanjkovalo tudi južnega sadja, čistil in pralnih praškov, skratka vsega, kar je bilo treba kupiti v tujini. Povprečna učiteljska plača je bila med 300 in 400 markami, k propadanju denarja je dodatno prispevala tudi inflacija, ki je dosegala takšne stopnje, da smo bili prisiljeni takoj ob plači kupovati devize na črno z deset procentnim pribitkom – šticungo. Celo svojih deviz nismo mogli v banki dvigniti, kolikor bi hoteli, količina je bila zelo omejena. Skratka, cela osemdeseta so bila težka in pravzaprav težko razumem ljudi, ki hvalijo bivšo državo. Ali imajo prav kratek spomin ali pa močno nostalgijo za svojo mladostjo v tistih časih.

Seveda pa nobena od težav ni zavrla želje po odkrivanju vsaj bližje okolice. Leta 1983 smo se z otrokoma odpeljali na Madžarsko, leto kasneje na fantastičen tridnevni izlet v Švico s sindikatom OŠ Loka, In leta 1985 v lastni režiji za cel mesec v Grčijo.

Zakaj Grćija? Konec sedemdesetih mi je prišla v roko fantastična LP gramofonska plošča z v živo posnetim nastopom zbora Mikisa Theodorakisa in solistko Mario Farantouri na atenskem stadionu Karaiskaki. Koncert je bil posnet kmalu po padcu grške vojaške hunte leta 1974, glasba je bila slovesna, prežeta z zmagoslavjem nad zatiralci, nekatere skladbe so vsebovale tudi besedila Federica Garcie Lorce in Pabla Nerude. In seveda, malo smo bili tudi pod vtisom kultnih grških filmov iz šestdesetih, Grk Zorba in Z.

Priprave na pot

Zdi se mi, da se je ideja za pot porodila že leto prej na Njivicah v avtokampu, kjer smo preživljali dopust v sindikalnih prikolicah. Ta oblika turizma je v bivši državi dobro delovala, prikolice so imele hladilnike, v katere se je dalo prinesti dobrote od doma, veliko ljudi ne glede na socialni položaj si je teden morja lahko privoščilo. Tam sva z ženo srečala tudi Irmo in Gorazda, beseda je dala besedo in načrt je počasi zorel.

Drugo leto sva si oba z Gorazdom na AMZ nabavila vavčerje za vse mogoče nesreče na poti, preverila avtomobile, Gorazdov brat nama je za srečo lastnoročno scentriral gume in pričelo se je natovarjanje naše katrce. Na tla pred zadnje sedeže je šel šotor, nanjo pa 6 cm debela zvita spalna podloga iz penaste gume, široka čez oba sedeža. Nanjo so prišle pogrnjene štiri spalne vreče, tako da je bil prostor na zadnjih sedežih zravnan z zadnjo polico. Tu na vrhu sta se utaborila otroka, sedemletni Jurij in štiriletna Nina. Danes bi imel gotovo kdo pomisleke glede varnosti, a vozili smo polno obloženi prav počasi, razen po avtocesti v Grčiji pretežno v tretji prestavi. V prtljažniku je ostalo nekaj prostora za obleko in kuhinjski pribor in to je bilo vse. Podobno sta se organizirala tudi Irma in Gorazd s Polono, vrstnico najinih otrok v nekoliko večjem poljskem PZ125.

1.dan Črnomelj – Višegrad 607km

Pot nas je vodila po trasi Črnomelj – Karlovac – Cazin – Jajce – Vitez – Sarajevo – Foča – Višegrad. Današnji Michelinroute pove, da bi bilo danes vožnje malo pod 11ur in razdalja 607 km, okvirno to drži, natančno pa ne, ker imajo danes v okolici Sarajeva avtocesto. No, mi smo se vozili cel dan. Spomnim se malice ali kosila kar ob cesti, naše punce so pogrnile prt preko havbe Gorazdovega PZja, pa smo zmagali. Seveda smo si ogledali Jajce, že takrat zapuščeno avnojsko dvorano in slapove reke Pive tam. Sarajevo smo obvozili, zelo pa mi je ostal v spominu cesta v kanjonu Drine od Foče, skupaj z železnico vklesana v kamen. Avstrijci so v kratkem času okupacije v Bosni zelo veliko naredili. Pozna se, da so hitro dojeli, da je Bosna dežela, bogata s surovinami.

Pred Višegradom nas je pričakal znameniti most, ki ga je v romanu Na Drini čuprija opisal Ivo Andrić in zanj leta 1961 dobil Nobelovo nagrado. Slabo se ga spomnim, najbrž smo bili tudi precej utrujeni, moral ga bom iti pogledat še enkrat. Prespali smo v motelu Vilina vlas v Višegradu, pozajtrkovali in zjutraj nadaljevali pot. To je bilo tudi prvič in zadnjič na vsej poti, da smo spali v zidani stavbi.

2.dan Višegrad – Titov Veles 414km

Takoj po odhodu smo zašli. Ogledali pa smo si nenadejano Prijepolje, ko smo iskali asfaltno cesto, ki jo je nenadoma zmanjkalo. Mesto je bilo nenavadno lepo urejeno in me je spominjalo na kakšne naše toplice. Nato smo se delno celo po makadamu prebili v Sandžak. Gre za pokrajino velikosti Dolenjske, a na nadmorski višini okrog 1000m. Vozili smo se po ozki, pretežno asfaltni cesti, a tako vijugasti, da smo šli samo v drugi prestavi in se tako po Sandžaku cijazili celo dopoldne.

V njegovem središču Sjenici se odločimo, da nabavimo nekaj teletine za večerjo. Zavijemo v mesnico, hočem plačati s čeki, pa se prodajalec upre: “Meni je gazda zabranio primati čekove.” Za mano pa je stal starejši možak z značilno šajkačo na glavi in takole nagovoril prodajalca: “Slušaj ti, Slovenci sami fini i pošteni ljudi, znam ja njih dobro, služio sam ja tridesetšeste vojsku na Rudnom polju!” In prodajelec je ček vzel brez besed, mi pa smo odšli z mesom, toplo nam je bilo pri srcu, da ima mož o vseh nas tako dobro mnenje.

Šele okrog poldneva smo se po kar strmem klancu spustili v Novi Pazar. Spomnim se samo, da sem se z avtom izogibal otrok, ki so se igrali v cestnem prahu.

Kosovo sem si do tedaj predstavljal revno in gorato, v resnici pa je bilo veliko ravnice z obdelanimi polji. Spomnim se, da smo se peljali mimo rudnika Trepča in Prištine. Tudi Makedonijo sem si narobe predstavljal, vsaj tisti del do Skopja je prav hribovit, tako da sem se spraševal, kje jim zrastejo tisti kontejnerji paradižnika in paprike, s katerimi so zalagali ljubljansko tržnico. Smo pa se za skoraj mesec poslovili od zelene trave, pokrajina je bila zaradi pomanjkanja padavin sežgana, razen kjer so namakali.Tudi Skopje smo v glavnem obvozili, spomnim se le romskih otrok, ki so nam kar med postankom na križišču nenaročeno oprali šipe na katrci, seveda za drobiž. Kamp v Titovem Velesu je bil prav lepo urejen, postavili smo šotore, skuhali in spekli večerjo ter zaspali.

3.dan Veles – Gevgelija – Solun – Agia Trias, 210 km

Michelinov vodič pravi, da bi danes trajala pot 2,2 ure danes, takrat pa smo potovali cel dopoldne.
Kar zgodaj smo pospravili šotore in se odpravili na pot. Ugotovili smo, da južneje kot smo, bolj vroče postaja in da se bo treba nekje aklimatizirati. Odločitev je padla na kamp Agia Trias (Sveta Trojica), kakih 20 km južno od Soluna. Po kar dobri cesti smo se se peljali mimo Demir Kapije in Gevgelije, kjer se je pričela grška avtocesta. Navdušil me je poseben režim na njej. Ne vem, kako je danes, a takrat je imela v eno smer dva pasova, glavni in odstavni. Če smo koga dohiteli, se nam je umaknil na odstavni pas, tako da smo peljali mimo, če pa je kdo dohitel nas, smo to storili mi. Če bi se slučajno kdo pozabil umakniti, prične zadnji neznansko hupati. Hitro smo se navadili tega režima, se peljali najhitreje doslej in občudovali cvetoče oleandre med nasprotnima pasovoma.

Komplikacije pa so nastopile v bližini Soluna. Število pasov v eno smer se je povečalo na tri, promet se je zgostil, postalo je mučno, ker se nam je zdelo, da vsi hupajo nam. No, izkazalo se je, da se Grki s hupami pogovarjajo, recimo pohupaš zadaj vozečemu, zavijam na levo, in on pohupa nazaj, češ slišal sem te. Nam seveda ni bilo do smeha, za nameček pa smo v gneči še izgubili Gorazda, s katerim sva do tedaj vozila v vidni razdalji. Prebili smo se nekako iz mesta, uspelo nam je zaviti proti Sveti Trojici. Sprijaznili smo se že, da bo naša družina dopustovala sama, pa zagledamo nekje ob cesti tudi Gorazdov avto, ki je bil vedno nekoliko hitrejši od nas in nas je čakal.

V kar naseljenem kampu smo postavili šotore, si ogledali plažo in seveda najprej trgovino s špecerijo. Imenitne so se nam zdele kola in fanta v plastenkah, ki jih pri nas še ni bilo, pa tudi voda v plastenkah. Seveda smo odrasli poskusili žgani metaxo in ouzo ter vino retsina z okusom po smoli. Od jedi pa so nas navdušili sirovi kolački tiropites, souvlaki, ki je pravzaprav njihov kebab, in tzalziki, kumarična solata z jogurtom, česnom in baziliko, pa seveda musaka. Od tedaj nas tzalziki redno spremlja v poletni družinski prehrani. Turške kave se pri njih ne naroča (s sosedi kljub temu, da so skupaj v Natu, niso v dobrih odnosih), temveč grško.

V tem kampu smo ostali tri dni. Spomnim se predvsem izleta v Solun in obiska ulice trgovinami, v katerih so bili sami ženski čevlji. Trgovine v tej ulici so bile posebne, večino površine je predstavljala prelomljena vbokla izložba, prodajni prostor je bil prav majhen, kot da je večino robe razstavljene. In najhuje, čevlji ali sandali v posamezni izložbi so bili vsi iste barve. Večjega posmeha takrat napol praznim trgovinam doma res ne bi mogli doživeti.

Druga izkušnja iz Soluna, ki je ne bom pozabil, je bila s frizerjem. Konec šolskega leta je za šolnike naporen in mi frizerskega salona nekako ni uspelo obiskati doma. Stopim torej v brivnico, sprejme me koščen Grk pri šesdesetih in me kritično gleda v glavo. Angleško ni znal, jaz grško prav malo, in ne da bi se sporazumela, je pripeljal lijak za pranje glave, mi ročno opral lase in naredil najlepšo frizuro, kar sem jih kdaj imel. Operacija se končala s krajšanjem obrvi in prirezovanjem dlak v ušesih in nosu. Dogodek je kar trajal, obe družini sta se nabrali na vratih in kukali, kaj se dogaja. Skratka, imel sem priliko doživeti mojstra svojega poklica starega kova. Račun za vse to pa je bil vsemu trudu navkljub dovolj kulturen, da sem mu lahko pustil tudi napitnino.

Po treh dneh smo se toliko navadili na vročino, da smo se lahko odpeljali proti jugu. Klime v avtomobilih seveda ni bilo, zato smo se ves čas vozili z odprtimi okni in kljub temu se nobeden od otrok se ni prehladil. Hrano in vodo za na pot smo pretežno kupovali v trgovini, mene so navdušile olive vseh velikosti in barv v čebričkih, prodajali so jih v rinfuzi, torej na vago. Doma sem se naučil nekaj grških besed in fraz in te tudi vneto uporabljal, domačini so bili navdušeni nad mojim trudom in sem v trgovinah vedno dobil dobro mero oliv, na tržnici pa enkrat celo lubenico zastonj. Tako smo brzeli mimo Olimpa in Larise do avtokampa Stylis (Stylida) nekako na pol poti do Aten. Zapomnil sem si ga po črnem produ na obali, okoliške kamnine so bile očitno vulkanskega izvora, nam navajenim na apnenec pa se je zdelo, da je pesek umazan. Bilo je tudi neverjetno hrupno zaradi cvrčanja skržatov, nažigali so, da so bolela ušesa. Splača se omeniti tudi sanitarije – brez izjeme so bile že takrat brezhibno čiste, podobne našim današnjim, medtem ko so bile naše takrat prava katastrofa.

6.dan Stylis – Rafina 240 km

No v Stylisu smo samo prespali in večerjali izvrstno musako, drugi dan pa odbrzeli mimo Lamie in Termopil naprej na jug. Prevozili smo Maratonsko polje in se utaborili v kampu pri Rafini, 30 km vzhodno od Aten na obali Egejskega morja. Tu je bilo že postavljeno nekaj prikolic Atencev, ki so hodili sem na oddih. Lokacijo smo izbrali tako, da smo bili hkrati ob morju, Atene pa so bile dosegljive z lokalnim avtobusom. Tukaj smo se odločili ostati večino časa v tej državi in od tod hoditi na izlete naokrog.

Se nadaljuje 29. novembra 2024.