Iz mojega bloga (2)

Grčija 1985, 2. del

Atene

Opremili smo se z zemljevidom Aten in že naslednji dan odpotovali z avtobusom, podobnim tistim v ljubljanskem potniškem prometu, v Omonio, ki je središče Aten. Pričakal nas je nas je impozanten vodnjak, že pogled nanj je bil v peklenski vročini osvežujoč. Oboroženi z zemljevidom smo se v takrat štiri milijonskem mestu počutili čisto suvereno. Najprej smo obiskali nacionalni arheološki muzej in tam ostali debeli dve uri, Grška antična zgodovina ima več plasti skozi več tisočletij, nekako od najstarejše kretsko mikenske naprej. Potem pa nazaj z avtobusom, v kamp na plažo na obali Egejskega morja, kjer so bili morda ravno tisti dan precej večji valovi od tistih, ki smo jih bili vajeni iz Jadrana. Naslednji dan pa smo se zapeljali na jug polotoka v 40 km oddaljeni Sounion, kjer so ostanki Pozejdonovega templja, zgrajenega od Atencev med vladavino Perikleja v 5.stol.pr.n.št. Nekaj veličastnih stebrov še vedno stoji in kljubuje potresom in zobu časa.

Po nekaj dneh smo se spet odpravili z avtobusom v Atene. Zlezli smo na Akropolo, Partenon so ravno prenavljali, nenavadno smo se počutili na tako zgodovinskem mestu. Od tam smo se dodobra razgledali na vse strani Aten. Sledil je spust v slikovito staro četrt Plako, in ogled drugih atenskih znamenitosti, trga Sintagme, grškega parlamenta s slovito menjavo straže, stadiona, na katerem so bile leta 1896 prve olimpijske igre moderne dobe. Je iz belega marmorja in dvakrat ožji od današnjih stadionov.

Izlet na Peloponez, 200km

Nekaj dni kasneje smo se z avtomobili ob zvokih sirtakija iz kasetarja odpravili na jug, na Peloponez. Ostale so mi v spominu ozke uličice Pireja in seveda Korintski prekop, po mnogo poskusih že v antiki zgrajen konec 19.stoletja. Prekop je dolg nekaj čez 6 km, na vodni gladini, torej brez zapornic med 90m visokimi stenami. Pot skrajša kar za 900 km, a je uporaben le z a manjša plovila.

Naslednja postaja so bile Mikene, središče kulture, ki je cvetela med 1600 in 1150 pr.n.št. Ogledali smo si Levja vrata, arheološko zbirko od tod pa smo videli v Nacionalnem arheološkem muzeju. Naprej nas je pot vodila do Epidaurusa, ki velja za najbolj ohranjeno grško antično gledališče. Občudovali smo njegovo akustiko. Ko je na odru vodič neke skupine trgal papir, se je to slišalo v zadnji vrsti polkrožnega gledališča.

Morje smo spet zagledali pri Naplionu, zelo utrjenem mestu z bogato zgodovino. Vročina nas je zdelovala, zmogli smo samo še do turističnega mesteca Milli, kjer je bilo morje v plitkem zalivu tako toplo, da so se redke ribe obračale okrog.

Ostali smo do poznega popoldneva, čakalo nas je 200 km poti nazaj. Vožnje po križiščih velemesta smo se šele učili. Med prvimi smo pripeljali do semaforja, nato pa tako kot drugi torirali motorje, da bi nas ob zeleni čim prej odneslo skozi križišče.

Zaplet

Tedna, namenjena dopustu v Grčiji, sta hitro minila, tudi nemške marke, ki smo jih menjali v drahme, so kopnele. Bližal se je čas odhoda in podrli smo šotora, zložili vse v avtomobila in štartali. Nismo še prišli iz Rafine, ko v katri pod motorjem nekaj zaropoče, avto pa obstane in motor crkne. Poiščemo bližnjega mehanika, ki ni znal nič angleščine, je pa pogledal motor in izjavil :˝Mašina kaput!˝ Poklical sem Elpo, ki je grški AMD. Povedal mi je naslov avtomehanične delavnice v Atenah, kjer bo pustil avto, da ga bodo popravili. Razložili smo spet prtljago in ponovno postavili šotor na istem mestu. Naslednji dan sva se Gorazdom odpravila v to delavnico, da se dogovorim za popravilo. Povedal sem, da mislim plačati z vavčerji, pa so se mi smejali, češ da Jugoslavija ne plačuje računov. Stisnilo me je pri srcu, poklapana sva odšla nazaj v kamp. Denarja je obema družinama zmanjkovalo, razmišljal sem že, da bi avto pustil v Grčiji, sami pa bi šli z vlakom domov. V kampu sta naju pričakali ženi z otroci in večerjo. Makaronovo meso je bilo zelo slastno, saj cel dan nisva nič jedla. In ravno med večerjo je prišla tudi čudežna rešitev mojih težav.

Nismo še dobro odložili žlic, ko je v šotor pokukala glava:

˝Slovenci? Slišal sem govorico.˝

Gospod je bil Belokranjec Tone Panjan, predstavnik tovarne IMV v Atenah, Grkom je prodajal prikolice, v Rafino pa je hodil v svojo prikolico na oddih. Povedal sem mu za težave z avtom in tudi z denarjem, pa se je ponudil, da bo za avto poskrbel on. Res nas je drugi dan pričakal v svoji pisarni v Atenah, skupaj smo odšli po katro, in jo odpeljali v njegovo delavnico. Popravilo je trajalo samo tri dni, motor je bil sicer v redu, strgala pa se je verižica, ki jo imajo katre namesto zobatega jermena. Stroški so znašali 340 mark, denar je založil on po dogovoru, kako mu ga bom vrnil.

V Tonetovem mitsubishiju sem tudi spoznal, kako se vozi po križiščih velemesta. Prav upokojensko in nestresno gre od križišča do križišča, poskrbeti je treba le, da si v koloni vedno zadnji ali vsaj med zadnjimi. Potuješ pa ravno tako hitro kot tisti prvi v koloni, ki torirajo motorje pred startom.

Tako smo imeli nekaj podaljšanega grškega dopusta. Medtem se mi je zgodila smešna situacija z grškimi policisti. Z dvema smo se seznanili že v kampu, impresionirana sta bila nad našim nogometašem Velimirjem Zajecom, ki je ravno takrat zaigral za njihov Panathinaikos. Ker sta vedela za okvaro na avtu, sta naju z Gorazdom povabila na postajo in nama celo ponudila kavo. Ob odhodu na mizi enega zagledam sončna očala, za las podobna mojim, pa jih spravim v žep majice, ne da bi kdo kaj opazil. Po kakih petdeset metrih od postaje pa opazim, da imam svoja na vrhu glave. Seveda sem osramočeno odtaval nazaj in sprožil pri policistih buren krohot.

Rafina – Ohrid 590km

Domov smo potovali v enem zamahu, saj smo bili skoraj brez deviz. Ustavili smo se le na tržnici v Larisi za vodo in sadje. Spomnim se, da smo tudi na tej tržnici dobili melono zastonj, najbrž zaradi otrok in tistih nekaj grških besed in fraz, ki smo jih vneto uporabljali. Prvi kraj, v katerem smo se v bivši državi ustavili, je bila Bitola. Hoteli smo na stranišče, a v nasprotju z bleščečimi grškimi stranišči je bilo tu polito in tema.

– Aha, doma smo, sem pomislil. Ponovno smo se ustavili v slaščičarni v mestu Resen, kjer smo se čudili pistacijam in podobnim prav vabljivo dišečim suhim dobrotam. Nadaljevali smo do Ohrida, kjer smo se spet utaborili. Zaradi povratka v domovino in možnostjo plačevanja s čeki smo namreč spet postali solventni.

Ohrid

Za spremembo od do sedaj rjave, od suše sežgane pokrajine, je bila okolica Ohrida zelena, prav spominjala je na Belo krajino in Kolpo. Pozna se, da je nadmorska višina Ohridskega jezera okrog 700m. Pred jezerom smo si na nekem griču ogledali ostanke bazilike, od katere je ostal samo talni mozaik. Nato smo si izbrali kamp na vzhodni obali. Izbira je sedaj, ko smo bili izkušeni taborniki, potekala prav strokovno, najprej je sledil ogled kampa vključno s sanitarijami in cenikom in šele drugi nam je bil všeč. Postavili smo šotore in tam ostali štiri dni. Seveda smo si ogledali mesto, v cerkvi svete Sofije je ravno vadil zbor in opazili smo, da je cerkev tako akustična, da so nas od petja zbora bolela ušesa. Eden od dni, ki smo jih preživeli tam, je bil 2.avgust, njihov nacionalni praznik Ilinden. Na ta dan leta 1903 so se Makedonci pod vodstvom Goce Delčeva uprli Turkom. Spomnim se gneče na ulicah in pražnje oblečenih domačinov. Odpeljali smo se tudi pogledat samostan v Naumu prav na albanski meji. Meja je takrat veljala za neprodušno zaprto, v Albaniji je še vladal režim Enverja Hoxhe. Kopali smo se v prav toplem jezeru, nekega večera pa so nas v kampu povabili na požirek domačini, med katerimi je bil tudi poslanec njihovega sobranja. Seveda smo razpravljali tudi o politiki in bili polni inovativnih rešitev.

Ohrid – Skopje 172km

Za pot domov smo se odločili po zahodnem, albanskem delu države. V Skopje smo prišli preko mest Kičevo, Gostivar in Tetovo. Ta del je precej hribovit, pokrajina je podobna našim Gorjancem. Spotoma smo srečali domačina z značilno kapico na glavi, pet metrov za njim pa je drobila njegova žena, pokrita z naglavno ruto. Povprašali smo ga za pot, vse nam je natanko razložil, žena pa si je nas je iz varne razdalje natanko ogledala. V nekem kiosku ob poti smo dobili imeniten jogurt in to je bilo vse.V Skopju smo najprej poiskali kamp, kjer bi lahko postavili šotore. Kamp je bil sumljivo prazen, a mi smo bili preveč utrujeni, da bi kaj dosti spraševali. Nas je pa ponoči zbudilo streljanje – a na srečo smo kmalu ugotovili, da je nekje v bližini svatba in da svatje streljajo.

Skopje – Budva 420km

Zjutraj smo pospravili in naprej na Kosovo, mimo rudnika Trepča in Prištine v Črno goro.Cesta je bila gorska, ovinkasta, precej časa je potekala v kanjonu reke Morače. Prvi večji kraj v Črni gori je bil Kolašin. Nismo se tam niti ustavili, temveč smo obiskali Njegošev mavzolej na Lovčenu ter si ogledali staro črnogorsko predstolnico Cetinje. Našli smo neko gostilno v okolici in si naročili jagnjetino. Zanimivo je bilo to, da smo plačali s čekom, a ne spomnim se, da bi tisti ček kdaj prišel na vnovčenje. Hvala Črnogorcem! Na vsej poti je bil to edini tak primer.

Od tam nas je čakala še kar dolga pot do morja, ki smo ga dočakali v Budvi. Pozno je bilo, ko smo prispeli, po krajšem postanku na pijači smo ustavili blizu plaže. Nismo postavljali šotorov, otroci so spali v avtu, z ženo pa sva potegnila na plan blazino, podložila pod njo šotorsko krilo, zlezla v spalni vreči in zaspala. No, za vsaj slučaj sem si vtaknil pod blazino še sekirico za zabijanje klinov.

Budva – Dubrovnik 120 km

Odločili smo se, da se bomo vračali nazaj po jadranski magistrali. Obiskali smo torej Boko Kotorsko, v Kotorju sem na javnem vodnjaku lahko pil bočato vodo (tako pravijo sladki vodi, ki je je zmešala z morsko). Leto ali več nazaj je bil namreč v tistih krajih potres in voda iz vodovoda se je zmešala z morsko. Pot nas je naprej vodila v Dubrovnik, kjer smo si spet vzeli čas za obzidje in izlet z gondolo na Srđ. Dubrovnik sem poznal, ker sem bil tam nekaj let prej na maturantskem izletu. Zvečer smo obiskali Babin kuk, hotelsko naselje, podobno našemu Bernardinu. Nekaj časa smo posedeli ob glasbi, nato pa poiskali nekoliko odmaknjeno parkirišče, kjer smo mislili, da bomo prenočili tako kot v Budvi. Spet so otroci spali v avtu, mi pa na blazinah ob avtih. A po kaki uri sta na prebudila policista. Posebej eden je bil prav glasen in grob, najbrž ga je bilo strah, celo njegov kolega ga je miril, češ da otroci spijo. Odmerila sta nama kazen in nas napotila v kamp, ki sploh ni bil tako blizu. Ob speljevanju smo opazili varnostnika v krožečem avtomobilu, ki je poklical policijo.

Dubrovnik – Primošten 204 km

Naslednji dan je bil cilj Split. V vročem dnevu smo ob ustju Neretve opazovali domačine, ki so ob cesti prodajali lubenice in jih atraktivno hladili tako, da so jih polivali s curki mrzle vode. To je bil tudi zadnji našega skupnega potovanja. Irma in Gorazd sta se odločila, da gresta obiskat sorodnike v Split, mi pa smo nadaljevali do Primoštena, kjer smo v kampu še zadnjič prespali in se v popoldanskih urah polni vtisov srečno vrnili domov. V Slovenijo smo stopili iz Jurovskega Broda in takoj ugotovili, da je trava pri nas najbolj zelena in naše hiše najlepše.

Primošten – Črnomelj 340km

Števec na katri je doma kazal dobrih 6000 km več. Če izvzamem tisto pretrgano verigo, dobro je zdržala, čeprav je bila stara že sedem let. Tudi otroci so pot imenitno prenesli. Zaradi vročine smo vozili pretežno z odprtimi okni, a ni nobeden od njiju potožil zaradi ušes ali česa drugega. Kasneje so se pritoževali le zato, da so šli premajhni na pot in se je niso zapomnili. Prav tako smo se dobro držali odrasli, spomnim se samo glavobola moje boljše polovice v Atenah, ko smo poiskali lekarno. Še najbolj nas je pravzaprav zdelovala vročina, tako da bi bi si za tako potovanje veljalo izbrati kak drug letni čas.

Če ste mogoče spregledali 1. del, ga najdete TUKAJ.