Na vsebino

Iz mojega mehurčka (2)

Pot

Kar nekaj časa sem razmišljala, o čem naj pišem, v mojem brezveznem življenju se namreč dogaja vedno kaj zanimivega. Iskala sem nekaj, kar bi bilo vsem zanimivo, a vmes spoznala, da nikoli ne bom vsem ustregla. Enim je všeč prebrati kakšno zgodbo s skritim naukom, drugi pa si verjetno govorite, naj že neham. Prav tako ne želim prodajati zgodb, kako je življenje popolno, prelito s smehom in ljubeznijo, ker vsi vemo, da ni.

Nekako že od prvih korakov človeštva velja, da imamo ženske manj občutka za orientacijo. Verjetno je to povezano s tem, da so takrat moški lovili, ženske pa doma pazile na otroke.

Pa čeprav ne živimo več v jamah, nekaterim ta občutek dezorientacije še vedno močno dela težave. Nekaterim ali z drugo besedo - meni. Me pa iz takšnih situacij vsaj nekoliko rešuje dober spomin. A kaj storiti, ko je okrog tebe listje in sto enakih smrek, ali pa še huje, kaj če je noč in vse izgleda popolnoma enako? Potem mi preostane zgolj prepričevanje »big girls dont cry«. Čemur sledita jok in skok na drevo.

Verjetno bo kdo rekel, saj imaš navigacijo, jaz bom pa rekla, tudi navigacija kdaj naredi napako, če ne ona, potem pa jaz, ko vnesem v ciljni okvirček Vodice na otoku namesto Vodice pri Biogradu na moru.

Zagotavljam vam, da se tudi v nakupovalnem centru ob izhodu iz trgovine vedno znova obrnem v smer, ki vodi nazaj proti trgovinam, v katerih sem že bila.

In kaj narediti, če se izgubiš v velemestu in si brez interneta in s stroški 2 eura na dohodni klic in ne vem koliko centov na sms? Logično, jokal boš, dokler ne pride mama in te potolaži. Ne. Ampak res, kaj narediti? Izgubljeno tavaš od ene osebe do druge in jo sprašuješ, kje je postaja za avtobus. In od tako dragega mesta, ko je Bern, pričakuješ, da bo avtobusna postaja vsaj primerno označena, če že prav nič drugega. Ampak ne. Ko se zmrači, pot mimo gozda spominja na prizore iz oddaj o umorjenih. V glavi si zamišljaš dramatično glasbo, ki se z vsakim korakom globlje v gozd stopnjuje. Predrami te misel, zakaj te vodi navigacija v gozd in kje naj bi bila tukaj avtobusna postaja. Počasi dojameš, da vendarle tukaj ni avtobusne postaje, zato ti postaja konkretno slabo. A najhuje je, da imaš samo še pol ure do zadnjega avtobusa, ki pelje domov. Torej kriza. Ob poti vidiš kamping hiške in znova vidiš prizor iz svoje najljubše kriminalke. Iščeš koga, ki ga boš vprašal za smer. A nihče ti ne zna odgovoriti. Medtem, ko že obupavaš, se mimo pripelje trola, ki vozi do železniške postaje in obupan sedeš nanjo v upanju, da ti uspe priti na avtobus, čeprav še vedno ne veš prav zares, kam. Na železniški znova presedeš na drugo trolo. V tem času dobiš sms, češ da avtobus zamuja in si rečeš, da mogoče pa še obstaja upanje. Če poznate strukturo dramskega trikotnika, veste, da sledita razplet in konec. Tokrat gre za srečen in pričakovan konec. Tri minute do desetih me je trola pustila na avtobusni postaji, kjer me je že čakal avtobus za domov. Pospešila sem korak in pred vrati me je že čakal gospod in me ogovoril z: »Laura, ne?« Tako sem se vkrcala na avtobus in gledala skozi okno kot v filmu in razmišljala… imela sem dve možnosti; lahko bi obupala na pol poti, lahko bi pa vztrajala, dokler mi ne bi uspelo. Izbrala sem drugo možnost.

Življenje je ena dolga pot, na kateri je pomembno znati vztrajati, a še bolj pomembno je prepoznati, kdaj prenehati vztrajati. In ko prenehaš, moraš poiskati nove možnosti. Včasih te zanese in se predolgo držiš težke in zahtevne poti, ko bi te le korak v levo lahko pripeljal do cilja. To ne pomeni, da moraš obupati, je le opozorilo, da je potrebno odnehati, kadar več ne gre. Kajti v življenju ni slepih ulic, so le ulice, ki so včasih čudno zavite in se zdijo neskončne, a na koncu vedno tvorijo smiselno pot.

Laura Butaja

Laura Butaja

Skoraj vedno z nasmehom na obrazu, a kadar ga ni, s krepko stisnjenimi obrvmi in ustnicami. Z iskrenimi in velikokrat preveč v celofan zavitimi besedami, ki pa na koncu vendarle tvorijo smiselno celoto. Z motom nasmejati bralce in željo premakniti kakšno dejansko ali pa zgolj oviro v glavah.

Dobrodošli na mojem popotovanju, kjer boste deležni prigod navihane enaindvajsetletnice, ki se spopada z življenjem in njegovimi izzivi.

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj