Iz mojega mehurčka (22)
Prostor za spremembe
Od poletja razmišljam o čem bi pisala, moje globoke zgodbe ne pritegnejo dosti pozornosti, zt tolko več kaka kritika o kakem dogodku v Beli krajni, al to se ne spodobi, da kritiziram alpa hvalim dogajanja, iz dijaspore. Če čem pisat neke težke življenjske je pol boljše, da začnem dnevnik pisat. Pol sm razmišljala, da bi pisala o tem kk so šle cene na hrvaškem v nebo, znači sončna krema, ki je bla včasih 18 kun, je dns 18 eurof, kar je absurdno. Ampak tudi te teme nekak nism začutla. Pol je vmru en znanec i je njegova družina to objavla na fejzbuk i sm bla čist zgrožena, da sm to mogla preko fejzbuka sznat, niso bli sposobni poklicat i javit, i sm že skoraj začela blog o temu pisat. I pol jo zagledam, na tem fejzbuku, ki mi gre fčasih baš na živce, zgodbo za moj blog in sicer; zapuščene mačke.
Spet je ta čas v letu, ko neodgovorni lastniki mačk v omari zagledajo 6 novih mladičev. Ker je bla ta žival že tk al tk pripeljana v družino iz čistega dougčasa i brez kakega pogovora o tem kaj rabi sploh živo bitje, je ta posledica nič kaj preveč šokantna. I kljub temu, da občine baš zdej sofinancirajo kastracijo/sterilizacijo, je sila težko nagrabit teh 30 al kolko več evrof. Ondej kaj vlečeš mačko damuh ak nemoreš za njo poskrbit. Aja, zt kr je nekomu dosadno. Sej podobno vidim i da je pol z otrocih. 4 otroki pr hiši pol je pa težko it samoplačniško na fizioterapije, ker otrok nekje gibalno zaostaja al kaj ja znam. Jebate život, pa kaj res nihče več ne razmišlja tk v naprej? O bože baš sm zdej en dan vidla na Tiktoku kak je en par na Poljskem, odložu 6-letno punčko v BabyKlappe*. Sicer je tud sam sistem jako slab, da te život v tako finančno stisko porine, al ja mislim, da ponavadi se da nekak, da zgrebeš dnar za pomembne stvari.
Nazej k mačkam, a i psom. Pa i želvam, kolkokrat so ljudi v eni točki svoje želve sam spustili v naravo. A ne ja, ko mi je mama enkrat neke kunce prvlekla damuh (nekak mam občutk, da je bla neka pijana zgodba vmes), vglavnem mladiči brez mame, ja sm jih na 2 ure hranla s flaško i mačjim mlekom, zt da jih je ona na koncu odnesla nekam na Lokvico, i ja mislim, da je pol iz njih en paprikaš nastau, nečem znat. I da nebote misnli, da sm pa ja popolna i neznam kaj, moja mama je tudi enkrat “zgubila” v kleti 12 hrčkov, ki so se namnožili v kletki. Nikdr nebom pozabla, pršla sm iz Debelega Rtiča i hrčkov več ni blo. Grozno, alpa ko smo meli vsi v vrtcu paličnjake i neznam koga boga smo iz njih delali. To vse so živa bitja. Al res je pa grdo vidit, ko nekdo v kantno za smetje hiti živega psa i ga pusti v mukah not. Mačke ko jih zapirajo v škatle alpa vtapljajo, ko smo čuješ to nemočno mjavkanje. I pol češ ti pomagat tej bogi mački, jo pobereš, odpelješ veterinaru i kr je sirota v tk slabem stanju, moreš plačat TI usmrtitev. Strašno glup sistem. Dosti ljudi je pol tk dobrih, da vzame prolazno te mačke damuh i jih rešuje, drago plačuje zdravljenje i išče dom. Škoda, da v Beli krajni ni kake kučice, da se nekdo malo bolj ukvarja s temi rešenčki, ampak itak, to je vse pogojeno s tem, da ni dnara i da nihče ne bo tolk dnara zmetau sam. Al ak me znanje ne vara, če odpelješ te mačke v “mačjo sirotišnico” (pozabla sm kk se že reče temu, pa morda mi je sirotišnica bolj primeren izraz kot, aha spomnla sm se, zavetišče), se te mačke evtanizira po določenem času.
Kar je zanimivo, da pri nas v dijaspori ne vidiš nobenih mačk v jarkih alpa fejzbuk objavah, kk iščejo pomoč. Tu jedva vidiš mačko i ko jo vidiš, je to priskrbljena zdrava mačka. Torej iz kje izvira težava, da je v Sloveniji tolk zapuščenih živali, tu pa kk zgleda skoraj nič? Naglas se sprašujem, kr res neznam, niti se nism poglabljala v to. Še se spomnm iz otroštva ko smo skos reševali mačke i kot neodgovornim lastnikom, je ogromno teh mačk pobegnlo na glavno cesto pod avto. Ne morem rečt, da se ne zgodi, itak da se, a ko se to ponavlja je to definicija neodgovornega lastnika. Moj Tomi je še skos živ, on je tudi rešenček. Z mano je enkrat v sedmem razredu prepešaču iz Metlike v Rosalnice, skrivala sm ga v moji sobi, kljub temu, da mam extra alergijo na mačke. Doktorci pulmologinji iz Črnomlja sm se lagala o tem i nikomur ni blo jasno zak mam ja skos astmatične napade. Vbistvu sm pol še eno mačko prešvercala v stanovanje i kaj ni moj očim taman novi kauč iz umetnega usnja kupu. Ko so po parih danih skužli, da sm prešvercala mačke v hišo, si je iz obupa pobriu lase na nulo, hahaha. Pol sm se mogla odločit za eno mačko, druga je pa šla k moji tami. I hvala bogu sm se odločla za Tomita, kr je una druga kmalu vmrla za mačjo levkozo. Ali, moj maček je preživu že 3 selitve, skok iz tretjega štuka, herojsko reševanje iz drva, kr je iz hišne mačke postau zunanji maček i ni meu pojma kk se pleza po drvu, čak i miši je začnu lovit. So much love za tega mačka, ki sm ga rešla en pozen poletni večer.
Res lahk sm upam, da se bo v prihodnjih letih nekaj spremenilo glede teh zapuščenih mačk. Al kake visoke globe al neznam kaj. Vrjetno se neda nikomur ukvarjat s tem, da najde kdo je pustu mačke v kartonasti škatli v Pustem gradcu, valda je mislu, da ak se kraju reče “pusti”, da lahk pusti mačke tam. I to je smo en primer, vsako leto je na stotine zapuščenih mačk, sz tak vnetih očih, da jih niti odprit več ne morejo, ogromni napihjeni trebuhi i polne zajedalcev.
Mislim, kaj se sploh čudim, še tolk stvari bi rablo spremembo, še obstajajo kraji brez pitne vode iz pipe v Sloveniji, tk da očitno bo rablo še ogromno časa, da se bo to spremenilo.
Ja sam znam, da to ni ok, i ak vdariš, vtopiš, zapustiš neko nedolžno bitje, si zaslužiš, da te živali pojejo ko boš enkrat 2 metra pod zemljo. Uh, to je blo zdej malo preveč mračno. Ne, mislim res ni ok, i to je res področje k rabi čim prej spremembo. Občine bi lahk morda malo več namenle temu, namesto, da se meče dnar kam drugam. Sej sofinancirajo, al to ni dost. Naj bo za dzabe, dok se to ne vstavi malo.
Se čujemo novembra, bom kak zanimiv članek napisala, obljubim. Morda bom povedla kaj več o tem kk sm se švercala na javnem prevozu i dobila kazen? To se je zdej slišalo jako influencersko, haha, tak one skos pritegnejo publiko.
Laura Butaja
Skoraj vedno z nasmehom na obrazu, a kadar ga ni, s krepko stisnjenimi obrvmi in ustnicami. Z iskrenimi in velikokrat preveč v celofan zavitimi besedami, ki pa na koncu vendarle tvorijo smiselno celoto. Z motom nasmejati bralce in željo premakniti kakšno dejansko ali pa zgolj oviro v glavah.
Dobrodošli na mojem popotovanju, kjer boste deležni prigod navihane enaindvajsetletnice, ki se spopada z življenjem in njegovimi izzivi.