Nezmožnost sprejemanja drugačnosti

Nekako nas že od prvih korakov učijo sprejemanja drugačnosti, a se hkrati izogibajo pogovoru o njej. Tukaj imam v mislih prizor, ko smo bili stari štiri leta in smo recimo srečali gospo s povešenim obrazom na invalidskem vozičku, pokazali s prstom nanjo, hip zatem pa prste hitro pospravili v pest in nadaljevali pot brez razlage staršev. V osnovni šoli so nas potem končno naučili sprejemati različne rase in narodnosti. Rome spet malo manj, na sprejemanje njih je najbolj vplivala družba. Da je ljubezen brezpogojna in se lahko razvije v vseh oblikah in barvah, smo se nekateri le naučili.

A sprejemanje drugačnosti se ne začne pri temnopoltnih ali pa osebah z downovim sindromom, sprejemanje se začne pri sosedi, ki je zaključila le osnovno šolo in nanjo zviška gledajo sosede z visokošolsko izobrazbo, medtem ko vse skupaj vsako dopoldne delajo za tekočim trakom. Sprejemanje se začne pri prenehanju čaščenja nenapisanih smernic, kako postati “idealen” človek.

Najprej se moraš roditi poročenima staršema, seveda očetu in mami, ki ti bosta nudila vso ljubezen, se ne bosta prepirala in bosta imela vedno urejeno življenje, pokošeno travo, oprane in zlikane obleke… , nato boš začel obiskovati vrtec in seveda tvoj proces razvoja bo nič manj od procesa povprečnega otroka. Če ti bodo odkrili avtistično ali katero drugo motnjo, pozabi na osnovno šolo, pač boš obiskoval prilagojen program in se poslovil od življenja “idealnega” človeka. Pa čeprav ti bo življenje lepše in lažje. Če boš med nadarjenimi, boš boljši od vseh ostalih. V osnovni šoli boš počasi postajal ovca z odličnimi ocenami. Vse, kar bo manj od ocene pet, tvojim staršem ne bo dovolj. Če boš imel pri matematiki poleg vseh petic eno trojko, te bodo kritizirali zaradi te trojke in ne hvalili zaradi ostalih petic. To slavo boš nadaljeval v srednji šoli, najbolje da v gimnaziji, ostale smeri so tudi dobre, ampak le s splošno maturo imaš najboljše možnosti za vpis na katero izmed opevanih fakultet. Sledi izpit za avto. Potem boš diplomiral, magistriral, star boš 25 in zdaj je čas, da si poiščeš redno zaposlitev v svoji stroki. In nedajbog, da bi si privoščil kakšen popravni izpit ali pa še huje, da bi ponavljal letnik! Potem boš naenkrat črna ovca. Seveda si boš študentska leta pestril s študentskimi deli in si pridno zaslužil svojih prvih nekaj tisočakov. Kmalu se bo treba poročiti, zgraditi hišo in roditi otroke. Potem boš delal še štirideset let, vsako leto odšel za deset dni na morje, pozimi za pet dni smučat in se pretvarjal, da živiš popolno življenje in da si srečen, tako dolgo se boš pretvarjal, da se boš v eni točki celo strinjal s samim seboj. Čeprav si v resnici nesrečen človek, ki si hišo deli s partnerjem, ki ga že nekaj let ne poznaš, imaš dva kredita in tako naprej.

A kaj, če se boš odločil, da greš samo na triletno srednjo šolo in se potem poročil? Kaj, če boš študiral na FDV namesto pravo? Kaj, če se boš odločil pri dvajsetih imeti otroka ali pri štiridesetih ali pa sploh ne? Kaj, če boš izpit za avto naredil pri osemintridesetih? Kaj, če se boš ločil pri devetinštiridesetih? Kaj, če boš 4. razred komaj dokončal? Kaj, če se boš vpisal na faks pri petdesetih?

Kaj, če se ne boš pretvarjal, da živiš popolno življenje in boš odplačeval kredit celo življenje in si boš komaj privoščil tri dni dopusta na slovenski obali ali pa mogoče ob kakšni slovenski reki? Kaj če? In zakaj tega ne sprejemamo? Zakaj je drugačnost slabša? Zakaj je treba svetu lagati in si ne priznati, kako težko je iz dneva v dan? Zakaj je treba na Facebook objaviti deset slik z dopusta, na kateri se vsi smejijo medtem ko dobro vedo, da v teh nekaj dnevih niso bili zares skupaj in so se prepirali? Kje se je rodila potreba po potrditvi s strani drugih?

Kdo nas je naučil te nestrpnosti in ali je to le plod tega, da smo majhna in še kako konservativna država? Manjše kot je mesto, več bo konservativnosti. Ampak ne, mi smo odraz napačne vzgoje, naši vzori in prioritete so napačne. Kakšno ne sprejemanje nastopi, ko gre za istospolno usmerjen par, pa kaj te briga kdo komu svojo ljubezen namenja. Ti se brigaj zase, da boš svoji ženi ali pa možu namenil vso svojo ljubezen. Ti zase poskrbi, da ne boš po petih kozarcih žganja dvignil roke nad ženo ali otrokom. Višja izobrazba prav tako ne pomeni višjega inteligenčnega kvocienta, sploh na teh fakultetah danes, ko se učimo splošnih predmetov, namesto da bi okrepili sposobnost biti človek, ki spoštuje druge. Ste se kdaj vprašali, koliko ljudi pride na fakulteto, ki je zadnja stopnja pred pravim stikom z neko stranko v življenju? Od oktobra do danes mi na ljubljanski zdravstveni fakulteti niti enkrat niso poudarili, kako pomembno je to, da bom nekoč delala z ljudmi. Pa četudi le v laboratoriju. So me pa poslali na izobraževanje o reševanju iz vode, ker vendarle je to zdravstvena fakulteta. Pa saj ne rečem, seveda je to znanje potrebno, ampak ali ni biti človek najbolj pomembno? Nekako sem pričakovala podobno zavedanje, kot so ga delili na novomeški srednji zdravstveni šoli, a očitno so bila moja pričakovanja previsoka. V srednji so bili res učitelji s srcem na pravem mestu z gospo Marto Jelinič, mojo prvo razredničarko na čelu. Ona je zaslužna, da marsikdaj nisem obupala, ona me je naučila empatije, ljubezni do same sebe. In verjetno iz slednjega izhaja vse v življenju. Če imaš sam sebe rad, se sprejemaš s krivim nosom in z vsemi brazgotinami, s kakšno kilo preveč ali pa premalo, s hojo kot raca, z duševno boleznijo, aknami. Ko se začneš imeti rad, si zmožen imeti tudi druge rad in posledično sprejemati drugačnost.

Povedati želim samo eno, in sicer, da se moramo zavedati, kako biti drugačen ne pomeni biti slabši. Pomeni pa lahko, da nekdo drug morda zgolj ne živi našega brezveznega “idealnega” življenja.