Zaradi novonastale situacije v mojem domu (namreč en čisto novi otrok na dva otroka podlage) se boste morali občasno zadovoljiti s kakšnim zmazkom z moje strani. Moji možgani se namreč ne morejo naravnati na kakšno bolj kreativno frekvenco. Preveč možganskih kapacitet mi poberejo naslednje dileme:

  • Ali sem spet pozabila dati žehto iz pralnega stroja,
  • ali sta starejša otroka jedla večerjo,
  • kje pa sploh sta starejša otroka …?
  • koliko časa je najmlajši otrok že v isti plenici in ali ga bom morala spet celega preobleči, ko se zbudi,
  • zakaj že med sedenjem pri miru švicam kot dirkalni konj,
  • kadar otroci 1, 2 in 3 spijo, ali naj se grem stuširat, da bom vonjala kot človek in ne kot slabo vzdrževan mlekomat, ali naj pospravim mizo od večerje, ali privlečem prej sušeče, sedaj vlago pobirajoče perilo z balkona, ali ignoriram vse od naštetega in se delam, da se je moj dan že končal in si prižgem na TV tiste serije, ki jih ne smem gledati pred sončnim zahodom,
  • V primeru, da izberem zadnjo možnost, kateri prigrizek naj si privlečem s sabo na kavč, namreč kje je smisel tega, da sam doma gledaš TV vsebino po lastnem izboru, če nimaš česa pregrešno nehranljivega za zraven,
  • ali naj se jutri kljub temu, da mi še nadaljnje štiri tedne tako laiki kot profesionalci srborito odsvetujejo gibanje na svežem zraku, odpravim v trgovino in si nabavim zgoraj omenjene prigrizke, saj g. Mož, ki je zdaj logistik v našem gospodinjstvu, ne deli z menoj navdušenja nad prigrizki. Sploh, odkar sva nazadnje en in drugi stopila na tehtnico.
  • ipd.

Zato prosim za razumevanje.

Še Otrok 1 in Otrok 2, ki sta najmanj kriva, ne dobita toliko moje možganske aktivnosti in živcev, kot bi jih morala za srečno in mirno funkcioniranje. Zdaj lepo spita. Jaz sem pa sama sebi prigrizek in se grizem ob razmišljanju, kako neprijazna sem bila do njiju, ko sem ju spravljala spat. In si pravim, da se bom jutri bolj potrudila s prijaznostjo.

Tako je to, če ženski cukr pade.