Ste se že kdaj znašli v brezkompromisni situaciji. V situaciji iz katere sta le dva izhoda in nobeden takšen kot bi si želeli. Če vztrajate pri svojem ste z nasprotno stranjo v sporu, če popustite pa zadeve ne morete izpeljati v skladu s svojimi prepričanji. V zahvalo za požrtvovalnost pa dobite blaženi mir.

S takšnimi situacijami se ljudje srečujemo povsod. V službi, doma, na cesti, na športnem igrišču, pri političnih temah, praktično povsod. Nekateri karakterji so glasni in do konca vztrajajo pri svojem, medtem ko drugi dokaj hitro popustijo, samo zato, ker se jim zdi škoda časa za prerekanje.

Jaz sodim bolj v tisto drugo skupino. V tisto kateri se zdi škoda zapravljati čas za prerekanje. Če z nekom ne morem najti skupnega jezika se preprosto umaknem. V nekaterih primerih je to lažje izvedljivo in v nekaterih praktično nemogoče.

Zavedam se, da obstajajo karakterji s katerimi nisem kompatibilen in škoda se mi zdi vlagati energijo v nekaj, kar je obsojeno pa propad. Ne glede na to kako močno se človek trudi, da bi razumel stališče nasprotne strani, mu to ne pomaga popolnoma nič, če se tudi nasprotna stran ne trudi razumeti njegovega stališča.

V preteklosti sem v kar nekaj primerih vztrajal pri svojem in nisem popuščal. Ta moja nepopustljivost me preganja še danes, saj nasprotna stran teh dogodkov ne bo nikoli pozabila. Vedno kadar je prilika jih dobim pod nos, kljub temu, da še danes verjamem, da sem takrat ravnal prav.

Je pa to izkušnja katere človek ne pozabi in tudi nasprotna stran poskrbi, da jo nikoli ne pozabi. Takšna izkušnja vpliva na vse nadaljne odločitve posameznika. Kadar se takšen karakter kot sem jaz ponovno znajde v podobni situaciji z isto osebo, se preprosto umakne, močno ugrizne v jezik in čaka, da bo vse skupaj mimo. Vse za voljo tega, da bo imel mir.

Ni pomembno, da stvar ne bo narejena tako kot si je zamislil in ni pomembno da je ves čas, ki ga je posvetil nekemu projektu šel v nič, pomembno je samo, da ima mir. Pomembno je, da ne vsakič znova rešuje zadev iz preteklosti in da lahko mirno nadaljuje s svojim življenjem.

Kot sem že omenil, pa to ni vedno tako enostavno. Včasih moramo vztrajati pri svojem, saj bo v nasprotnem primeru kakovost našega življenja in življenja naših bližnjih bistveno slabša. Včasih preprosto ne moremo in ne smemo odstopiti saj bi nas naša tišina lahko pripeljala v “suženjstvo”.

Če vedno delamo tako kot nam nekdo reče in nič ne smemo narediti tako kot se nam zdi prav, nismo nič drugega kot suženj. Človek mora imeti vedno pravico, da sam odloča o tem kako bo živel in kako bo določene stvari počel. To pravico ima vse do takrat, dokler njegove odločitve nimajo negativnega vpliva na življenja drugih.

Kakšen karakter ste vi? Ste eden tistih, ki vedno vztraja pri svojem in nikoli ne pozabi? Ali ste eden tistih, ki prisluhne drugačnemu mnenju, je sposoben priznati svoje napake in preteklost pustiti za sabo? Imate raje prav ali imate raje mir?