Na vsebino

Kaj je s tabo

Ta blog je napisan praktično v objemu Otroka 3. Ta teden sem izven delovnega časa zmeraj v objemu Otroka 3, ki je postal t.i. »velcro child«, otrok, ki se kot z ježkom prilima na mater in je ne izpusti niti na veceju. To sicer ni nič pretresljivo novega, da me nekdo opazuje, ko opravljam nujne opravke na stranišču, ampak da mi pri tem sedi v naročju, je nova izkušnja.

Kaj je še novega? Vsako jutro najdem kakšno mišico v zgornjih okončinah, za katere obstoj do sedaj nisem vedela in to je okej (zaenkrat je samo neudobno, ampak na dolgi rok je najbrž okej). Roke imam malo od šmira in malo od tiskarske barve in to me osrečuje.

Zadnje dni se mi nekaj podi po glavi, sicer ni čisto v kontekstu, ampak spremljajte naprej. V naši družbi je nenormalno, da nekdo zdravo jé. Kako to, da moram, če si odnesem v službo solato, zraven zapakirati še pojasnilo, zakaj spet solata. Pa čeprav bi bilo vprašanje »čuj, zakaj spet sendvič« enako na mestu, ali enako neumestno. In zakaj sem na dieti, če sem suha. To, koliko suha sem ali nisem, je subjektivno in o tem ne bom razglabljala. Dejstvo je, da ima družba zelo natančne standarde glede tega, koliko prostora na Zemlji naj bi zasedal kateri del ženske, in ker tem standardom ne bom nikoli ustrezala, mi je vsak trud z namenom preoblikovanja oblike telesa odveč. Kako to, da imamo še vedno v glavi tisto enačbo »solata = dieta = hujšanje«, čeprav si jaz v svojo solato našopam pol deci bučnega olja in ko me nihče ne gleda, pojem tristogramsko milko, ker hec mora bit.

Še hujši kriminalec si, če v družbi ne piješ alkohola. Za vsakič, ko prideš v družbo in zavrneš alkoholno pijačo, moraš pripraviti vsaj esej s številnimi dobrimi razlogi, zakaj je temu tako. Sprejemljivi razlogi so zgolj in samo: a) noseča sem, b) na antibiotikih sem, c) vozim, č) dojim (pogojno sprejemljivo, ker pivo je za mleko), d) nimam ledvic in hodim na dializo. Razlog »po eni pivi sem bedast/a in danes si ne želim biti bedast/a« ne zadostuje. Tudi »ker sem star/a več kot 30 let, rabim po dveh špricerjih naslednji dan bolniško« tudi ne. Kadar se nekdo v okolici odloči, da 100% ne bo pil alkohola (magari začasno), se o tem človeku pogovarjamo (ob pivi, kajpak) kot o zanimivosti, kot o nekakšnem skrivnostnem puščavniku, ki ne zahaja v družbo in se mu po nenavadnem umu pletejo bogvekakšne zlovešče reči.

Ali se je še komu kdaj zdelo, da je lažje ne iti ven v družbo, kot pa iti in razlagati, zakaj danes rajši ne bi pice/pive/kaj pa, če danes ne bi mesa? In zakaj nam je to še kar naprej normalno? Zakaj se ljudje ne znamo malo bolje brigati zase? Najbrž boste/bomo morali »nenormalni« malo več zahajati v družbo. Najbolje, da začnemo čimprej, ko se terase spet odprejo.

Vir: https://www.facebook.com/nezaslisana/

Nezaslišana je ženska na sebi lasten, nefiltriran način, a z neskončno ljubeznijo in veliko humorja, ki je za to vse nujen. Obožuje besede v našem in v tujih jezikih, če pa ji kakšna manjka, si jo kar sama izmisli. Poganjajo jo dobre knjige, smeh, močna kava, želja po ustvarjanju in po dogodivščinah z možem in dvema otrokoma – v pričakovanju tretjega. Želi povedati tako kot je v resnici – razen, če se da narediti bolj smešno.

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj