Pa se je začel predvolilni cirkus! Še prejšnji teden sem se jezila nad tem, kako smo pozabljeni od boga in od vseh naših pomembnih Ljubljančanov, evo ti ga na! Odpreš FB, same slike nasmejanih obrazov. Same slike naših kandidatov. Ta se slika na Krašnjem vrhu, ker je šel pač med ljudi. Na prvomajski pohod. Druga se slika v neki vasi. Tretji se slika, ko kosi travo. Še dobro, da se ne slikajo, kako si zjutraj v kopalnici brišejo ta zadnjo, ker bi bil edini ne zlagan stavek, ki je vsaj kolikor toliko verodostojen: »Očistila bom Slovenijo sranja. Začela sem pri sebi.« No, taki bi verjela.

Nikoli se nisem rada spuščala v politične debate, tiste kdo je za koga. Kdo komu pripada in katere programe se podpira. Kolikor pa posredno in neposredno spremljam že nekaj let to slovensko narodno mineštro, se mi vse bolj dozdeva, da ljudje v resnici sploh nimajo pojma zakaj se gre. In da nas tako elegantno vrtijo okoli prsta, kot mene moja še ne tri leta stara hči, ko me z zamazanimi usti od čokolade prepričuje, da ona ni pojedla čokoladnega jajčka. In ker ji hočem verjeti, ker kot mama vem, da to ni zdravo, ji tudi verjamem. Koliko od nas, ki predstavljamo volilno ljudstvo, sploh prebere programe strank? Mi volimo, ker nam je nekdo všeč. Ali pa nam ni in ga ne volimo. V najslabšem primeru volimo, ker nam je lep. Kot Pahor, mar ne? Potem volimo soseda. Prijatelja. Ali pač nekoga, ki nam ga je prijatelj predlagal. Ali tiste, o katerih se pogovarja cela vas. Ali tiste, ki imajo najodmevnejše škandale.

Ljudje smo ovce. Bili in bomo. Tudi tokrat bomo blejali v isti rog. Zmagal bo natanko tisti, ki nas bo s svojim zlatim nasmeškom ovit v celofan lagano u 5 minuta prenesel okoli. Kaj nam bodo obljubljali tokrat? Sigurno nekaj, kar nam do sedaj še niso. Višje plače. Nižje prispevke. Višjo socialo, ki jo bodo deležni vsi, ki bodo zanjo zaprosili. Vse ceste bodo nove. Vse železnice bodo nove. Brezposelnost bo izginila. Gradile se bodo nove tovarne, zaposlovali se bodo novi kadri. K nam bodo prišli tuji investitorji. Vse bo spet naše, domače, slovensko. Šolstvo bo v razcvetu. Kultura v še večjem. Športniki bodo končno multimiljarderji. Kmetje bodo dobili subvencije. Uh, skoraj bi pozabila na penzije. Dobili jo bodo vsi, tokrat še višjo!

Tudi meni so letos ponudili priložnost postati lutka. Taka lepa, našminkana, poslikana, ki bi trobila kar bi mi narekovali. Pa sem odklonila. Ker trenutne moje ambicije obsegajo samo mojo družino, hišo ki je v neskončni gradnji in službo. Za vse drugo mi zmanjka časa, volje in energije. Še sreča ne? Pa sem po dolgem in temeljitem razmisleku le prišla na idejo, da bi pa vseeno poskusila. Ker je vedno moderno ustanavljati svoje stranke, bi pa še jaz svojo. Stanka ZKP. Stanka Zdrava Kmečka Pamet.

Da ne pišem programa na stotih straneh, ti predstavim samo bistvo: plača vsakemu, ki dela. Točno taka, kot si jo zasluži. Sociala samo toliko in za tiste, ki zaradi utemeljenih razlogov ne morejo služiti svojega kruha. Če imaš dve zdravi roki, nogi in glavo, lenobe delat. Ne samo zlagano tolažiti z višjo minimalno plačo, ker niso vsi neumni, da bi nasedali tem pravljicam. To za sabo potegne kup majhnih a negativnih posledic, ki še dodatno porušijo sistem. In tega se zavedajo. Pokrpat luknjaste ceste. Zgradit nove ceste. Tam, kjer se nekomu to ne zdi potrebno, naj se teden dni vsak dan vozi po tisti cesti gor in dol, mogoče si kdo premisli. Saj veš, da mislim Gorjance, ne? Če bo cesta, bo voda. Elektrika. Optika. Gradili se bodo novi obrati. Zaposlovali se bodo novi kadri. Simpl kot pasulj. Poslat mularijo v tehnične, strokovne šole. Ne more vsak mulo v gimnazijo. Očitno tisti, ki podpirajo ne-tehnični kader, niso doma še potrebovali mojstra. Ker če bi ga, bi vedeli, da skoraj lažje zadeneš sedmico, kot dobiš nekoga, ki ti bo pokital steno in položil ploščice. Ker jih preprosto ni. Isti šmorn je s kulturo. Ne more vsak pisat pesmic in od tega živet. Preprosto ne gre. Niso vsi Prešerni. Radi bi bili samooskrbi. Res bi rada spoznala tiste, ki so prepričani da že smo. Ker bom vsak dan k njemu hodila po krompir, mleko, moko in zrezke. Me prav zanima, če bo imel to vsak dan pripravljeno zame. Vsi mi bi bili radi bio, eko, pridelovali svojo zelenjavo, živino pitali s svežo pokošeno travo, da bo brez GSO,…neumen kmet ima debel krompir ne?

Pol tistih, ki jih v Ljubljani tipka po tipkovnicah in piše zakone, uredbe, odreja sredstva za subvencije (sto stvari sem še pozabila), naj si obuje škornje. Na roke naj si nadenejo rokavice in naj pridejo med rajo. Naj pridejo k tistim, za katere pišejo zakone. Naj delajo en teden v fabriki za trakom. In s to plačo otroku v Ljubljani plačajo internat, dajo za karto za vlak in malico v šoli. Naj en teden kidajo štalo pri kmetu. In s prodanim mesom v naše trgovine (ker jih je toliko različnih v Sloveniji) kupijo jahto. Naj se za en mesec samozaposlijo. Naj s penzijo moje tašče popravijo streho na hiši. Naj s plačo trenerja v našem lokalnem klubu vzgojijo vrhunske športnike, ki bodo iz OI prinesli zlato. In bodo od tega živeli. Naj hodijo od hiše do hiše, vsak dan, po soncu, dežju in snegu in starim in bolnim brišejo riti in natikajo sveže plenice.

Ni dovolj priti pogledati, se poslikati in se usesti nazaj v avto. Ni dovolj obljubljati. Treba je te obljube še kdaj izpolniti. E, vidiš, to se ne bo nikoli zgodilo. V naši ljubi kokoški je potrebno spremeniti celoten sistem, od začetka do konca. Ampak ker zdrava kmečka pamet tam gor pri naših poleg Trga republike še nikoli ni zmagala, bom zaprla računalnik. Pozabila svoje politične ambicije. V ponedeljek, ko se bom vozila čez Gorjance v Ljubljano, pa se bom močno trudila, da ne znorim v avtu, ko se bo pred mano naslikal že tretji šlepar.