Z dosedanjim »izkupičkom« doma preživetega tedna sem kar zadovoljna.

Naša družinska sreča se vrti v največji meri okoli tega, kako zelo me imajo ostali družinski člani poln kufer.

Otroka 1 in 2 me še nimata poln kufer kljub mojim težnjam po šolanju na domu, čeprav vključujejo dolge pohode z obveznim opazovanjem narave. Pomaga, ker se mi ne zdi, da ju moram 24 ur na dan vzgajati.

G. Mož me še nima poln kufer, čeprav vztrajam, da vsako jutro vstane približno hkrati z mano.

Ne vem kje sem na novo odkrila cel kup energije in občutek svobode in postala produktiven človek. Spomnila sem se, da lahko na pultu gojim kalčke in stodvaindvajsetič poskusim vzgojiti svoje droži (drožimo pesti, da tokrat rata, ker kvasa na Zemlji itak več ni). Na polici imam kup knjig, ki bi jih rada prebrala, ampak prvič po dolgem času mi je vseeno tudi če jih ne, ker bom imela časa še na pretek.

Doma smo, ampak tudi na dopustu, nobena od vsakodnevnih dolžnosti nas ne preganja. Presneto srečo imam, da sem na porodniški, v nasprotnem primeru bi morala delati v trgovini do osmih zvečer s strici, ki so prepričani, da jim noben virus ne more do živega, ker šluknejo vsaki dve uri en štamprle in si obliznejo prste, ko jemljejo gotovino iz denarnice (da, to se dela).

Zdaj pa moram iti spat. Otroci jemljejo šolanje doma smrtno resno in neusmiljeno vstajajo po šesti uri zjutraj.

Držite se. Pa ne za roke.