Na vsebino

Karantena, 3. teden

Tretji teden karantene.

Pošljite pomoč.

Pošljite piškote.

Hkrati imam eksistencialno krizo, pisateljsko blokado, vseprisotni občutek tesnobe in grozečo predčasno smrt od dolgčasa.

To traja sicer že kakšno leto.

Ne, ne, nič ni pri nas doma posebej novega in pretresljivega, ampak „ko še ni bilo virusa“, kakor pravita Otroka 1 in 2, sem še lahko po potrebi skočila trikrat na dan v trgovino in se ob takih občutkih lahko vsaj prenajedala sladkarij in to je nekako pomagalo (ne, v resnici ni).

Zdaj pač ni čas, da bi skočila po južni v trgovino po paklc piškotov, filanih s čokoladnimi drekci, ki bi ga lahko sama v petih minutah pokonzumirala na kavču. Ne, zdaj je čas odpovedovanja, čas, ko moramo biti solidarni in se obrisati pod nosom za svoje univerzalne pravice.

Zdaj je čas za kupovanje žalostnih ekonomičnih piškotov (v svoji občini!), tistih, ki pridejo v kilskih vrečkah in imajo okus po trsnem sladkorju in vanilinu in imajo smisel samo, če jih v kaj pomakaš.

Osnovni načrt racionalne potrošnje zalog v izrednih razmerah kaže, da kilska vrečka ekonomičnih piškotov traja v naši bivalni enoti približno pet dni. Glede na to, da hodimo v trgovino na več kot na pet dni, moram s svoje strani reducirati potrošnjo in jih hrustati samo ob popoldanski kavi, medtem ko poteka jutranja brez. To je s strani univerzuma nekoliko nepravično do mlade neprespane matere, ampak ajde, če je to najhujša žrtev, ki jo moram narediti v izrednih razmerah, bom stisnila zobe tudi jaz.

Vsake toliko se spomnim, da bi lahko bila namesto tega zdaj v službi s svojimi kolegicami, kjer bi sicer imela na izbiro police vsesortnih piškotov, a tudi celo paleto ljudi, ki bi kričali name ob škrbini v hladilniku, kjer se v boljših časih nahaja kvas, in kapljični sadovi jeze bi frčali in se jim odbijali po notranjosti zaščitnih mask – ali tako je vsaj mišljeno.

Zato pač #ostanemdoma ob kriznih piškotih ali pa celo popolnoma brez piškotov in v otroškem začudenju opazujem razvojni krog svojih „forever trenirk“ (to sta dva identična para hlač, ki ju „za po doma“ izmenično nosim že šest let in izgledata isto kot takrat, ko sta še imela etikete). Prvotno sta bila krojeni kot trenirki. Med nosečnostjo ju sploh nisem mogla nositi. Po porodu sta bili pajkice. Zdaj spet izgledata vse bolj kot trenirka. Čista čarovnija.

Vir: https://www.facebook.com/nezaslisana/

Nezaslišana je ženska na sebi lasten, nefiltriran način, a z neskončno ljubeznijo in veliko humorja, ki je za to vse nujen. Obožuje besede v našem in v tujih jezikih, če pa ji kakšna manjka, si jo kar sama izmisli. Poganjajo jo dobre knjige, smeh, močna kava, želja po ustvarjanju in po dogodivščinah z možem in dvema otrokoma – v pričakovanju tretjega. Želi povedati tako kot je v resnici – razen, če se da narediti bolj smešno.

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj