Karantena, 4. teden

Vse zelo inteligente debate, ki jih je vaška srenja lahko oddebatirala v gostilnah ob prisotnosti kelnarce, so se zdaj preselile tja, kjer jim res ni mesto – na internetse. Vsi, ki do zdaj niso imeli časa, so sedli za tipkovnice in postali goreči komentatorji vsakega najmanjšega giba in ukrepa, ki ga natvori naša vlada.

Če si v gostilni, se pred motečimi dejavniki v obliki okajenih stricev močno gromoglasno širečega mnenja, lahko distanciraš (v skrajnem primeru zapustiš gostilno, takoj, ko preveriš, ali si spil vse, kar si plačal). Zdaj pa lahko ugasneš FB, ampak no, potem so možnosti glede tega, koga boš gledal, spet zelo omejene.

Zadnja dvodomna dilema FB parlamenta je poplava objav s slogani „kupuj lokalno, ceni slovenskega kmeta, podpiraj slovenske ustvarjalce, kupi po en izdelek vsakega lokalnega obrtnika v radiu 10 km, v najboljšo gostilno se pride peš, obišči pedikerja, ki zavoha tvoje noge, še ko si doma“ in podobno. Če mene vprašaš odlične pobude.

Nakar objavi ena od lokalnih šiviljskih delavnic, da so se lotili šivanja zaščitnih mask, ki jih zdaj itak vsi potrebujemo in da jih računa slabe tri evre po komadu, še v različnih barvah jih dobite. Bolfenk je pa včeraj videl, da jih dobivajo drugod ljudje tudi zastonj in s samimi velikimi črkami komentira šefici šivilji, da naj jo bo sram, in da bi dobri ljudje maske podarjali, svoje šivilje pa plačali s svežim zrakom in presežkom pridelka z vrtička. PA LEP DAN ŠE NAPREJ

Naslednji dan bo Bolfenk znotraj predpisanega časa vstopil v trgovino pred kišto s krompirjem in opazil, da je poreklo krompirja Egipt. Bolfenku pade mrak na oči in na ves glas se usaja na trgovke, ali nimamo nič krompirja kje bližje, da je treba prodajati tistega iz Egipta.

Naslednji teden pride Bolfenk spet v trgovino, opazi novo kišto krompirja, ki je prišel z neke njive v Sloveniji, hvalabogu. Ampak je cena za kilo dvajset centov višja kot prejšnji teden. Bolfenk se čuti razžaljenega in prizadetega, ker ga hočejo trgovke nategniti, in kam smo prišli, in krompirja za ta dnar pa res ne bo kupil in mu je „čisto vseeno, če mu poženejo metrske klice tam v kišti v trgovini“. Če mu dobro prisluhneš, slišiš, kako se vklopi tipka Caps Lock.

Povejte svojim staršem in starim staršem, da jih imate radi, da so za vas neprecenljivi in da tisto vodilo, če nimaš ničesar lepega za reči, bodi raje tiho, na internetu še nekoliko bolj resno velja, posebno zdaj, če želimo ostati vsaj približno optimistični in umirjeni.

Želim vam mirno praznovanje velike noči in čim manj stresa ob peki potice. Naj vam (in meni) rata bolj kot moja lanska, ki je izgledala, kot da sem hotela speči pecivo s testom in nadevom, potem pa se v zadnjem trenutku premislila in prevrnila celo reč v model za šarkelj. Nobenih drugih pričevanj ni o moji lanski potici, saj je ni videl nihče razen mene.

Upam, da se kmalu spet vidimo.