Ta teden je bil res nor. Tako nor, da sem vsake toliko pozabila nase. Pozabila zadihati. In potem je tukaj petek. In na Odeonu me čaka okenček, kjer se mora nekaj prebrati. Nekaj, kar ti napišem.

Iskreno, čisto zares razmišljam o tem, da se poslovim. Da ta okenček prepustim komu drugemu. Edini razlog za to, je pomanjkanje časa. Ampak še predno to storim, sem se spomnila, da se ti sploh še nisem predstavila. Zato, spoznajva se.

Imam svoj stil pisanja, to si verjetno že ugotovila. Imam tudi svoje redne bralce, ki jih ni toliko, kot kje drugje. Ampak jaz sem na njih ponosna in jih imam čisto po svoje rada. In imam popolnoma drugačne namene s temi zapisi, kot jih bi imel kdo drug. Jaz sem tukaj mala riba, izgubljeni Nemo, ki plava med jato kitov. Da sem sploh objavila svoj prvi blog, gre zahvala Aleksandru, ki me je poklical in mi lani jeseni predstavil to ponudbo. Z besedami, da danes že vsaka piše blog, se strinjam. Jaz blogerka nisem in dvomim, da kdaj bom. Vse kar si kadarkoli prebrala, je prišlo čisto tako, spontano. Mimo. Usput. Občudujem pa vse, ki so to spremenile v biznis. So prave face. Ne veseli me, da mi še za ta tedenski blog primanjkuje časa. Ker tem in stavkov je v moji glavi vsak dan veliko in vedno ko kaj napišem, sem to jaz. Hvala, ker se strinjaš z mojim razmišljanjem. Hvala tudi, če se ne, pa vseeno to prebereš.

Pojma nimam, kdo vse to bere. Vem da to bere moja teta. Pa moja mama. Mogoče moja soseda. Vem, da to berejo moje prijateljice. Ker njim se ne zdim dolgočasna.

Sem Belokranjka, ki je zaljubljena v Kolpo, čeprav moje riti že kar nekaj let ni okusila. Ko bo na belokranjski rivieri plaža za »mame, mame po porodu, mame po porodu z otrocih na faxu«, takrat bom tudi jaz temu belokranjskemu soncu nastavila pobledelo kožo. Zaljubljena sem v bele breze, čeprav tega drevesa na mojem dvorišču ne bo nikoli. Lepa je samo na steljnikih in seveda doma, če imaš čas vsak dan vleči metlo. Zaljubljena sem v vino. Stop! Ta stvar pa me okusi in vidi in je na mojem dvorišču. Vedno.

Sem mama dveh malih punčk. Damske triletnice, ki si z elegantnim zamahom desne roke popravi blond kodrček, ko ji pade na lice. In podivjane enoletnice, ki me ugrizne vsakič, ko ji vzamem iz rok babičin čevelj, gnilo jabolko ali pa enostavno čuti potrebo po tem, da tistih svojih 6 zob in pol zarine v mojo roko.

Sem žena, hči in sestra. Žena zaposlenega moža. V bistvu počasi že tekmujeva s to zaposlenostjo, ker oba opravljava delo, ki terja svoj čas. Sem hči svoje mame in sestra svojih dveh bratov. Eden je na srečo doma, drugi se potepa po svetu.

Sem slaba prijateljica, ker nimam nikoli časa. Ne za klepet po telefonu, ne za kavo. Da o kakšnem obisku ne izgubljam besed. Glede na čas, ki ga preživim v službi upam, da sem zato kaj bolj prida sodelavka kot prijateljica. Ker me sodelavci vidijo več, kot vsi ostali.

Odvisno koga vprašaš, vsak me vidi drugače.

Za ene sem umirjena in skulirana mama.

Za druge vedno nasmejana in naspidirana baba.

Raje ne vprašaj, kakšno me vidijo doma. Tečno, cinično p***, ki ti pljune v faco vse, kar si misli.

Jaz sem vse in nič. Tako kot tudi ti. Če me spoznaš, lahko v enem izmed odtenkom najdeš kaj zanimivega zase. Če pa kljub vsemu prebranemu ne preskoči iskrica, nič hudega. Ker danes bloga že vsaka z računalnikom, bo iskrica preskočila sigurno še kje drugje. Pazi, ker lahko se hitro zaljubiš. Tako kot se je včeraj v vrtcu moja triletnica.