Kje bi želeli živeti danes? V Evropi, v Sloveniji, v Beli krajini, v mestu, na podeželju, v hiši ali večstanovanjskem bloku? Možnosti je nešteto in vsakemu pašejo drugačne stvari. Nekateri si želijo mir, drugi živež, nekateri si želijo živeti v 15. nadstropju in drugim že visoko pritličje previsoko. Naše želje pa se spreminjajo tudi glede na to v katerem življenjskem obdobju se nahajamo.

Dokler nisem živel nikjer drugje kot doma, si tudi nisem želel živeti nikjer drugje kot doma. Ko sem študiral v Ljubljani, sem komaj čakal petke, da sem lahko pobegnil. Kam? Domov na podeželje, v naravo, daleč od betona, gneče in hrupa. V Ljubljani sem prvič probal kako je živeti v večstanovanjskem bloku. Nekako se nisem mogel sprijazniti s tem, da je na drugi strani stene že sosed in da imava glave le dobrega pol metra narazen kadar spiva. Saj je vmes stena, ampak še vedno je bilo to zame nekaj čisto novega in občutek je bil sprva zelo čuden.

Spomnim se pogovora s tedanjo sošolko, ki je živela v hiši na obrobju Ljubljane. Pogovarjala sva se o tem kje si kdo želi živeti? Z veliki navdušenjem je govorila, kako močno si želi živeti v strogem centru Ljubljane. Meni je bilo to popolnoma nerazumljivo in nepredstavljivo? Nikakor nisem mogel razumeti zakaj si bi nekdo to želel. Vedno sem mislil, da v stanovanjih in v gneči živijo le tisti, ki nimajo druge izbire. Razlagala je, da si želi biti v centru dogajanja in da ne mara, če okrog nje ni nobenega živeža. Še ena uganka zame.

Na drugi strani sem jaz razlagal kako močno si želim živeti na podeželju, kjer je najbližji sosed 100 m stran. Pojasnjeval sem, da mi paše mir in prostor ter da mi je všeč, da se mi ni potrebno preveč ozirati na sosede. Na vasi se zelo težko zgodi, da nekoga motiš in tudi zelo težko se zgodi, da nekdo moti tebe. V bloku pa sosed nad tabo samo potegne stol v kuhinji in že preklinjaš, zakaj ta lenčina ne more na noge stolcev nalepiti filca. Tako sva s sošolko izmenjevala mnenja in se čudila kako zelo različne kriterije imava glede idelanih življenjskih pogojev.

Ko sem na fakulteti naredil vse izpite, sem takoj spakiral iz Ljubljane in diplomsko nalogo delal od doma. Vrnitev v Ljubljano zame ni bila več opcija in če se ne motim sem celo rekel, da nikoli ne bom živel v Ljubljani. Vsi vemo, da se tega ne dela in da je zarečeni kruh najboljši. Če skrajšam zelo dolgo zgodbo, danes živim v Ljubljani in če sem popolnoma iskren, si ta trenutek ne bi želel živeti nikjer drugje.

Dan, ko sem spoznal, da v Beli krajini ni prostora zame, je bil zame zelo žalosten dan. Plan je bil, da se v Belo krajino vrnem takoj, ko se pojavi priložnost. Po osmih mesecih dela mi je bila ponujena priložnost, da grem za eno leto delati na Poljsko. Priložnost sem seveda zagrabil. Vse razloge zakaj mi Ljubljana ni bila všeč sem že naštel in od mesta Wroclaw, ki je postalo moje mesto za leto dni, sem pričakoval samo še slabše. Še večje mesto, še več betona, še večje gneče, še več hrupa in še več vsega česar ne maram.

Kot pričakovano, mi Wroclaw sprva ni bil všeč. Ampak človek je lahko zelo prilagodljivo bitje, če si to dovoli. In tako sem se tudi jaz s časom navadil na beton, gnečo, ljudi, hrup in vse kar pride zraven. Navadil sem se tudi na ogromno razdaljo med tu in tam, ki sem jo prepotoval vsak teden. Vzljubil sem mesto Wroclaw in po letu dni mi je bilo kar žal, da ga zapuščam.

Ko sem se vrnil v Ljubljano se mi je vse zdelo drugače, kot prej. Premalo živeža, premalo stavb, premalo dogajanja, premalo opcij. Sam pri sebi sem se čudil, kako mi je Ljubljana, ki mi je bila pred dvema letoma še prevelika, kar naenkrat postala premajhna. Takrat sem videl kako hitro se lahko spremenijo potrebe posameznika in takrat sem tudi dosti bolje razumel mojo sošolko iz fakultete.

Zdaj že 5 let uživam v vsem kar mesto Ljubljana ponuja. Glede na potrebe, ki jih imava trenutno s partnerko sva si zaželela, da bi živela bližje centru. Želja se nama je uresničila in takoj, ko sva izvedela, da se bliža selitev, sva prodala en avto. Ko se bomo dejansko preselili na novo lokacijo pa bomo avto, ki je ostal, uporabljali le še za pobege med vikendi in za izlete v Belo krajino. Za vsa ostala opravila med tednom avta praktično ne bomo potrebovali, saj bomo imeli vse na dosegu roke. To je tisto kar nam ta trenutek najbolj paše in nam bo tudi lajšalo naš trenutni način življenja.

Ta trenutek si ne želiva živeti v hiši, v kateri je potrebno greti vse štiri stene jo vzdrževati in je daleč od vsega. Po vsej verjetnosti pa si bova prav to zaželela čez kakšnih 20 let. Takrat si bova naredila majhno hiško na lokaciji, ki nam bo tisti trenutek najbolje ustrezala. Definitivno bo to morala biti lokacija z razgledom. Lahko z razgledom na Ljubljano ali na Belo krajino. Življenje v mestu bova prepustila mlajšim, mi pa ga bomo obiskali takrat, ko nam bo to pasalo.

S partnerko sva letos postala starša in otrok igra veliko vlogo pri izbiri lokacije za življenje. Po eni strani bi morda človek rajši videl, da njegov otrok odrašča na podeželju v stiku z naravo. Žal pa je danes tako, da veliko otrok, ki živijo na podeželju ne odraščajo z naravo, ampak pred televizorji, računalniki in pametnimi napravami. Največji faktor pri odraščanju otroka je še vedno vzgoja in verjetno ni redek pojav, da mestni otrok ve več o življenju na podeželju od otroka, ki je na podeželju dejansko odraščal.

Midva želiva svojemu otroku omogočiti razvoj v smeri v kateri se sam želi razvijati in v Ljubljani so možnosti za to precej velike. Morda si to želiva za najinega otroka ravno zato, ker sva oba v mladosti odraščala na podeželju in oba izkusila pomanjkanje možnosti. Najbolj idealno pa bi bilo, če bi najin otrok 4,5 dni tedna preživi v mestu in 2,5 dni na podeželju. Tako mu nič ne bi bilo tuje in imel bi privilegij, da razume obe strani.

Kje si vi želite živeti ta trenutek?

Upam da tam, kjer tudi dejansko živite.