Na vsebino

Ko te v restavraciji spravi v jok

Dvakrat v življenju se ti lahko zgodi, da jokaš v polni restavraciji. Prvič to lahko doživiš, ko te zaprosi. Verjetno. Bi rekla. Ne vem zagotovo, ker jaz tega nisem doživela. Če bi, bi bilo verjetno tako…

Oblekla bi tisto črno oprijeto obleko, ki mi je bila 5 let nazaj prekleto prav, obula štikle, ki jih danes tudi več ne dobim na stopala in ga čakala. Verjetno bi me odpeljal v Ljubljano. Ne, da v Beli krajini nimamo dobrih restavracij, samo saj veš, Ljubljana se sliši malo bolj fancy. Nobel restoran. Miza pogrnjena z belim prtom. Do tal. Na mizi sveča, v vazi vrtnica. En cvet. Meni na A3 formatu, noter 10 jedi. Nič več, ker enajsta jed bi bila že potrata dragih lokalnih sestavin. Vino v kelihih, ne kupicah. Posumiš, da nekaj ni v redu. Ker si naroči solato. Solato!? Ok, naročil je tudi steak. Vse je kot običajno. Ti si po damsko naročiš lahko rižoto, da te obleka čez pas ne začne preveč stiskati. Naroči sladico. Sladico? Sedaj pa res nekaj ne štima. Še predno premelješ, kako hudiča si je naročil creme brulee, ki ga ne zna niti izgovoriti, kaj šele pojesti, šok! Pred teboj je na kolenih, cela restavracija vaju gleda. Njega kot heroja, tebe kot malo zmedeno punčko med drugo svetovno vojno. Oprosti za te krute prispodobe, ampak nekako tako se počutiš. Izreče najlepše, najslajše možne besede, na katere čakaš celo življenje, kleči pred tabo s prstanom v roki..ti pa ga gledaš kot tele. Utihne. V restavraciji nastane smrtna tišina. Slišati je samo plinski gorilnik zadaj v kuhinji, s katerim mu žgejo skorjico tistega naročenega creme bruleeja. Če bi imela čas razmišljati, bi verjetno…halo! Nimaš časa, zato blekneš DA? Da. In planeš v jok. Vsi ploskajo. Njemu, ne tebi. Ker on ima jajca, da je to naredil. Ti si bila samo lepa in tam na miru stala. Vse delo je opravil on. In ti jokaš…od sreče?

Ti povem, kdaj v polni restavraciji ne jokaš od sreče? Ko imaš otroke. Otroke, ki so pri vseh babicah, prijateljicah, tetah in stricih pridni. Pridni, kot jih ti še nikoli nisi imela čast videti. Razen ko so s svojimi starši. Ta teden so uradno krompirjeve počitnice. Krompirjeve počitnice my ass. Krompirjeve že že, smo ga že jedli te dni. Samo počitnice pa ne. Optimistično sem potegnila Viso in rezervirala hotel v Istri. Z bazenom, da jim bo ja zanimivo. Ne sprašuj koliko dni, ker ti povem že takoj, da preveč. Ko ti to sedaj bereš, jaz verjetno tamalo že desetič preoblačim v novo plenico, ker se je na jutro odhoda gospodična zbudila s prebavnimi težavami. Saj veš kakšnimi, ne? Da ni prelahko, so se naslednji dan te težave pojavile še pri starejši. Zakaj se bi dve uri kopali, ko pa lahko v teh dveh urah 5x skočimo na stranišče. Ta premik ure nam je porušil sistem. Večerja v hotelu je ob sedmih zvečer. Takrat dragi upravljalec hotela, moj otrok že eno uro spi, ker ga malo briga za premik ure. Tako smo komaj dočakali, da so odprli tista vrata in ko smo se med Švabi prebili za svojo mizo, se je začelo. Mlajša je grizla pasove v stolčku, ker se je hotela prebiti iz njega. Starejša je užgala kros med postavljeno hrano in poleg kričala, kot da jo lovi grizli. Vsi so nas gledali. Naju, ne njih. Tistim pogledom so manjkale samo še kokice v roki in udoben stol iz kino dvorane, ker so samo čakali, kaj bova storila. Njuno početje bi lahko skoraj smatrali za normalno. Najin odziv pa je tisti, ki bo potrdil ali zavrgel vse hipoteze iz sodobnih vzojnih priročnikov. Pa sva ju najprej lovila. Vsak svojo. Potem sva se zamenjala. Na vmes sva skušala nahraniti njiju, pa tudi sebe. Ena vrže po tleh žlico. Druga katapultira vilico z makaroni. Ena cvili, druga se dere. Najini pogledi bi takrat kot laser lahko zrezali vse tiste očitajoče se poglede penzionistov na pol. Pa sva ohranila mirno kri in ju skušala prijazno umiriti. Dokler me ni starejša udarila. Ma kaj udarila, opizdla me je okoli uh. Kot ljubosumna Maria v španski telenoveli svojega zaročenca, ki jo je prevaral s služkinjo. Potem jo je vzel on in je še njega. Mirno in tiho je z njo v naročju zapustil restavracijo, jaz pa sem obsedela s tamalo in jo gledala, kako grize slinček. Ker ji več nič drugega ni ostalo. Bila sem na robu joka. Če bi me tisti trenutek udarila še tamlajša, bi se verjetno zjokala.

Sledi vprašanje, kje si ga zašuštral? Verjemi, ko sva tako sedela sama in gledala take družine, me je malo brigalo, kje sta ga starša pobiksala. Tisti večer pa sem bila zgrožena. Kaj delava narobe, pa ne samo midva, vsi starši tega sveta, da so otroci pri drugih angeli, z nami pa hudiči? Ne pomaga podkupovanje, ne pomagajo grožnje, ne pomaga moledovanje…imaš samo dva možna odgovora:

A: ali je kriv premik ure in sta preveč utrujeni, da bi bili fokusirani na mirno sedenje in prehranjevanje,

B: ali je kriv tisti prvi zgornji DA.

Vir: Busy Blonde Blog

Polno zasedena blondinka, čistokrvna Belokranjka. S familijo, službo in podočnjaki na hrbtu. Prikrita hedonistka, ki klišejsko ljubi hrano, vino, modo in potovanja. Čisto zares in nezlagano pa obožuje svojo Belo krajino. Vsak petek si preberite njeno s sarkazmom in humorjem začinjeno razmišljanje o življenju povprečne družine v Beli krajini.

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj