A se še komu zdi, da so te dnevi med božičem in novim letom ena velika zmeda? Nikamor ne pašejo, sam ne veš kaj bi v tem tednu. Eni v službo za tistih par dni, drugi so na dopustu. Ne veš ali te praznično vzdušje še drži, ali te je že popustilo? Bi že naredila sarmo, ali počakaš na zadnjega? Je pa zato primeren trenutek, da zbereš svoje misli in razmisliš o svojem letu, ki se končuje.

Je bilo leto 2017 tvoje leto? Se je izteklo tako, kot si si ga zamislil? Je bilo veliko sreče, denarja in zdravja, kot so ti vsi zaželeli prvo minuto po polnoči? Je bilo leto presežkov ali samo še eno, ki si ga zgural nekako do konca?

Verjetno je tudi tvoje minilo tako, kot večini nas ostalih. Zdravja je bilo toliko, da nismo potrebovali bolnišnice. To je danes že zelo veliko! Raje si ne želi bolezni, četudi ti je tako hudo v službi, da sanjaš o bolniški. Takoj ko boš ležal na postelji v bolnišnici, no ali pa vsaj dve uri za tem, si boš želel domačega kavča. Par prehladov, smrkav nos, mogoče gripa če nisi imel sreče in to je to. Povprečno zdravo leto.

Denarja je bilo toliko, da si lahko plačal položnice. Ni bilo nekih presežkov. Poleg si še podaljšal registracijo in šel s familijo na dopust. Če je slučajno kakšen mesec kaj ostalo, je bil pa otrokov rojstni dan in si denar pustil v mesnici za čevape in hladno pivo. Pa coca-colo.

Koliko si imel sreče, ne vem. Vem, da na lotu nisi zadel, ker v Belokranjcu tega v tem letu nisem prebrala. Sreča je danes že to, da najdeš parking brez plačila parkirnine. Vse ostalo je luksuz.

Mislim, da smo v Beli krajini to leto kar dobro preživeli. Je bilo minusov, ampak tudi plusi niso izjema.

Ker pa sem tudi sama mama, ne morem da ne bi (seveda brez podlage in čisto preveč obsojajoče, priznam) pristavila svojega piskrčka k mamam v črnomaljski občini. Žalosti me, da se morajo v tem prazničnem času in sploh okoli božica bosti z odgovornimi, kako bodo rešili problematiko vrtca na Majerju. Nimam pravice pametovati in obsojati, ker tam sploh še nisem bila, niti moj otrok ne obiskuje tistega vrtca. Kolikor pa spremljam medijsko vojno, razmere niso bleščeče. Slike, ki jih objavljajo mediji in mame same, upravičeno jezijo tiste starše.

Me pa veseli to, da kljub vsemu negativnemu, še premorejo toliko dobrote in javno povedo, da za štirimi stenami tičijo pozitivne stvari. Tam so vzgojiteljice, ki niso same nič krive, da delajo v takih razmerah. So pa kljub vsemu ohranile svojo dobro voljo in vsako jutro svoje malčke, ki jim jih žalostne mame zaupajo, sprejmejo nasmejane, dobrosrčne in vesele. In otroci jih imajo radi in komaj čakajo, da ponovno pridejo.

Vzgojiteljice ne smejo videti razmer, v kakršnih delajo. Ne smejo poslušati kreganja o tem, kdaj si bodo zaslužile boljše delovne pogoje. Tako kot otroci ne vidijo razbitih šip, grafitov in luž na neprimernem dostopu. Vidijo svoje nasmejane vzgojiteljice, ki jim bodo pokazale spet nekaj novega. Kljub temu, da ne zapustijo domače igralnice, jim je tam lepo.

Zato vam ob koncu leta ne želim veliko denarja, ker ga itak ne bo.

Ne želim vam veliko zdravja, ker ga že imate.

Želim pa vam, da svet gledate in vidite tako, kot ga vidijo tisti otroci. Lep, čist, urejen.

Da svet vidite tudi tako, kot ga ali ga morajo videti tiste vzgojiteljice. Neobremenjen z zunanjimi dejavniki, sočuten in dobrosrčen.

Tako ali tako se preveč kregamo in čeprav nam vsakodnevno mečejo kosti, ki jih mi lačni psi komaj čakamo in jih oglabamo še dolgo po tem, ko na njih ni več nič mesa, se kljub okolici potrudimo biti strpni.

Ne obsojajmo, če ne poznamo ozadja. Ne drezajmo tam, kjer ni naše mesto. Preveč je dreka, ki smrdi brez našega dodatnega mešanja.

Upam si trditi, da si se ( ali pa je kdo tebe) v teh dneh vprašal, če imaš občutek, da so prazniki. Z odgovorom si povzel dejansko stanje, v kakšnem živimo.

Zato ti želim, da bi naslednje leto imel občutek, da je december december. Da so prazniki. In da imaš toliko časa, da s prvim ki te povabi na kavo, spiješ še kozarec penine in sredi tedna zabluziš tako, kot se je to delalo včasih.

Adijo 2017, pridi že enkrat 2018!