Konoplja

Spet se je zvrstilo nekaj okroglih miz o zaposlenosti oziroma brezposelnosti v Beli krajini. Ta tema je seveda zelo pomembna za mlade, ki svoje življenje po končanem šolanju načrtujejo v domačem okolju.
Toda samo jamrati in čakati nima smisla. Kot je rekel naš sedanji premier: "Ne jamram, iščem rešitve!" Seveda realne besede, ki veljajo za slehernega izmed nas. A bi nekako bolj razumljivo zvenele, če bi to rekel neki brezdomec ali revež, ki ne jamra ampak išče načine kako bo preživel do naslednjega dne, kot pa da to izjavi predsednik vlade, ki prejema 3475€ neto mesečne plače. In še raste.

Ena izmed možnosti, ki se v Beli krajini počasi širi je konoplja. Pravijo, da je lega Bele krajine idealna za uspevanje te sicer zelo nezahtevne rastline. Možnosti predevale konoplje pa po pričanjih tistih, ki se z njo aktivno ukvarjajo pa (skoraj) nešteto. Od piva, moke, tekstila, čaja ... in še, in še. Nekatere od teh sem celo poskusil. Palačinke iz konopljine moke recimo, so bile odlične.
Problemi pa se zgodijo, ko se pridelovalci in predelovalci ne najdejo med seboj. Tako se je recimo že zgodilo, da so nekje posadili veliko količino konoplje in potem niso vedeli kaj bi z njo. Vendar pa upam, da je to ideja, ki bo zaživela in odprla kakšno delovno mesto.

Podobno je z idejo o samooskrbi, ki bi jo Belokranjci morali resneje zagrabiti.
Toda pri vsaki takšni zgodbi se pojavi problem pri odpiranju, registriranju podjetij, trgovin. Ta problem se imenuje birokracija, ki je težava vsakega manjšega podjetnika.
Druga stvar so velike korporacije. Za njih se celo prilagajajo ali pa sprejemajo novi zakoni.