Ko so začeli z represivnimi ukrepi zavoljo preprečevanja širjenja virusa, sem bila zelo konzervativna, previdna, pripravljena na sodelovanje in odrekanje za skupno dobro, pa resnici na ljubo že prej nisem ravno strašno pohajala naokrog in zelo vneto sem zagovarjala ostajanje doma, se pričkala z domačimi, naj bodo pametni, ko so se podajali na ne ravno nujno potrebne poti in preobnila pol interneta, da bi kupila razkužilo za roke, ki ga nisem našla nikjer (sem se pa počutila obupno veselo, ker sem našla doma cel paket alkoholnih robčkov).

Zdaj pa se je očitno nekaj spremenilo, čeprav nimam pojma kaj, in se lahko kar z velikimi koraki vrnemo nazaj v normalno življenje. Še vedno smo v karanteni, v glavnem pa več ne. Virus ni nič manj nevaren kot prej, ampak moramo se prekužiti, ker nismo rizična skupina. Ukrepi za preprečevanje širjenja bolezni so še vedno nujni, logična posledica je očitno, da prvošolce pošljemo v šolo z maskami. Pokažite mi prvošolca, ki je sposoben razumeti in potrpeti, da mora imeti sedem ur masko na obrazu in ne sme na razdaljo manj kot meter in pol od svojih sošolcev. Ali kako točno že mislijo to speljati, bi me kdo razsvetlil?

Imam občutek, da se nekdo dela norca iz mene. Še tisočkrat bolj pa iz vseh tistih, ki so z danes na jutri ostali brez dohodka in se spraševali, kaj bodo jedli naslednji teden, tistih, ki so morali ostati zaprti v majhnih stanovanjih, tisti, ki niso mogli obiskovati svojih ostarelih svojcev, tistih, ki jim je ostajanje doma in čakanje na boljše čase načelo psihično in morda tudi fizično zdravje.

Zelo potrpežljiv človek sem. Zavoljo ljubega miru ostanem večkrat tiho. A moje potrpljenje ni neskončno. Če bi bila lonec, bi bila zdaj na tisti točki, ko začne pokrovka malo „roštat“ in je treba urgentno zmanjšati moč šporheta, pomaga tudi, če pihneš v brbotajočo vsebino lonca, da se izogneš katastrofi. Čeprav sem ženska in ne lonec, bi se mojemu kipenju izognili na podoben način – malo zmanjšali temperaturo in kadar grozi, da bo odbrbotalo čez rob, malo pihnili na dušo.

Saj nisem prezahtevna, ali pač?

Tudi pri nas doma so prišle do izraza sistemske napake, ki se brez „ostajanja doma“ morda ne bi pokazale. Ampak sem prepričana, da je bolj zdravo tako za vsakega posebej kot za narod, da nam vsake toliko malo dvigne pokrovko, kot pa da potiho povrevamo dokler ne ostanemo neprijetni za oko in neokusnega duha.