Ljubezen v času korone

Ljudje, ki imajo nad glavo črn oblak, so najglasnejši. Ljudje, ki jih dolga leta ni nihče vprašal, kako so, razvijejo pred tem vprašanjem strah in se obdajo z zidom, ki je navzven tako všečen, da se nihče noče vprašati, kaj je za njim.

Zdi se mi, da smo taki nekoč v davni zgodovini postali tudi Belokranjci. Težko je biti zaljubljen v Belokranjca ali Belokranjko, ker se enako neusmiljeno norčujemo iz tega, česar ne maramo in še bolj veselo iz tega, kar ljubimo. Takrat, ko smo kolektivno živčni, udrihamo še nekoliko bolj.

Ideja za ta blog je bila še pred nekaj dnevi FUL smešna. Kako bi bilo videti življenje, ko bodo na Vahti povlekli bodečo žico in ne bodo nobenega od »nas« pustili na sever. O tem, kako se bomo tihotapili po gozdovih po Trdinovem vrhu ter srečevali kupe reči, ki so jih pustili južni migranti (preden smo to postali mi), kako nam bo pod krinko noči banane in pralni prašek čez Kolpo v kanuju po naročilu prišvercal kakšen podjeten Hrvat, kako si bo vsaka hiša morala omisliti svoje bibike in kravico in kdo bo pokupil ves toaletni papir in bo postal toaletni mogotec. Kaj bo potem, ko bo zadnji avto v Beli krajini obstal s praznim tankom in se bomo po moko h Klepcom vozili s cekarji na biciklih.

Vse te ideje so bile resnično zabavne, dokler niso kar naenkrat šaljive objave na Facebooku poniknile in so ostale samo še tiste resne.

Naslednji teden so šole in vrtci zaprti. Razglašena epidemija. Aktivirana civilna zaščita. Odpovedano organizirano bogoslužje. (Ko pride do tega, veš, da vrag šalo jemlje, oprostite izrazu.) In ko mi je mož zvečer predlagal, da morda pa ne bi bilo neumno skočiti jutri po karton mleka in še kakšno bolj trajno živilo, da ne bomo čez par dni že v zadregi, in sem jaz v mislih začela sestavljati seznam, no, takrat mi je bilo jasno, da je prišel čas, ko bomo mi, rojeni v zadnjih izdihljajih prejšnjega tisočletja, poskusili nekaj novega.

Kar naenkrat gledam v TV zaslon v reklamo za čokolado v akciji in se sprašujem, komu to kažejo. Kdo bo pa hodil v trgovine po čokolado? A sploh še kdo misli na čokolado? (Vidite? Kako blizu blaznosti sem?) Bi lahko prosim raje začeli prodajati ovsene kosmiče v desetkilskih vrečah? Lahko prosim daste v akcijo petlitrsko konzervo fižola?

Trgovina bo (spet?) postala kraj, kamor bomo odhiteli po najnujnejše in se po hitrem postopku vrnili domov k svojim, k ljudem, čigar zdravstveno stanje poznamo in nas ne plaši.

Dom več ne bo kraj, ki ga pridemo pospravit, ko je konec službe in otroci ne osebe, ki jih moramo ohraniti pri življenju do naslednjega jutra, ko spet odidejo v ustanovo, ki bo to delala namesto nas. Otroci nam bodo postali družba, sozakonec bo postal tista odrasla oseba, s katero se bomo največ pogovarjali.

Približno tako, kot bi že itak moralo biti.

Svojevrsten privilegij je, da smo postali v to prisiljeni.

Bodimo mirni. Bodimo pozorni. Bodimo kritični. Bodimo odgovorni. Obnašajmo se tako, da bomo, ko se prah poleže, lahko vsakemu pogledali v oči in verjeli, da smo delali najbolje, kot smo lahko.